Kje si, junak?

Besedilo: Blaž Račič, novinar Dela
nedelja, 20. maj 2007 / 06:00

Izzivanja

Številni Jeseničani, ki jih srečujem, mi sporočajo, da so Izzivanja na mestu: »To je prav, kar povej jim, kar jim gre,« pravijo. Kljub izrečenim spodbudnim besedam pa z njimi nisem ravno najbolj zadovoljen. Še vedno v javnih razmišljanjih ostajam sam. Prizadevam si namreč za to, da bi se Jeseničani odločili svoja razmišljanja posredovati v javni prostor, kjer bi lahko presegli osebno raven sporočil. Seveda sem jim hvaležen za besede podpore, kljub temu pa od ljudi pričakujem precej več kot le besede. Morda sem zahteven in pričakujem preveč, pa vendar ne morem iz svoje kože. Pričakujem odziv v javnem prostoru; tudi na tem mestu jim z veseljem odstopim prostor, da sporočijo svetu kar mu (nam) gre.

Zakaj so tako redki javni odzivi, je eno od osnovnih vprašanjih, s katerim se soočam, potem ko sem dobil prostor v občinskih novicah za objavljanje Izzivanj. »Vem, da sem len, zato me brci v rit,« je pred dnevi priznal kolega in ob tem dodal, da bi lahko skupnosti prinesel precej več, kot ji daje, in ob tem še priznava, da se zaveda svojega potenciala. Zakaj skupnosti ne daje, če bi ji lahko, se vprašam. Svojo vlogo namreč sam igram s tem, da na tem mestu poročam o svojih razmišljanjih. Naloga vsakega posameznika, ki se čuti, da bi lahko še kaj dodal, pa je, da se na poziv odzove. Pa ne tako, da bi vsakega posameznika posebej moral konkretno brcniti v rit, pač pa s tem, da bi vsakdo, ki prebere vrstice v tej rubriki, sporočilo vzel kot osebno povabilo.

Zares je zabavno v medijskih izdelkih poslušati ali brati kritike na račun izpostavljenih: to so v lokalnem okolju običajno župani, občinski svetniki in druge vidnejše javne osebe. To sogovorniki priznavajo: kar daj, povej jim, kar jim gre. Dokler kritika leti na njih, se pravi na druge, je dobrodošla, ko leti na konkretnega posameznika, je kritika težje sprejemljiva. To je pred dnevi dokazal tudi jeseniški župan. Vendar me glede na to, da sem poklicni novinar, odzivi odgovornih v stilu, »ti nimaš pojma o tem, kar pišeš« ali »zakaj pa pišeš takšne neumnosti« zabavajo. Kljub temu me zanima, ali so tisti, ki mi na cesti sporočajo »prav je, da jih kritiziraš«, pripravljeni sprejeti izziv in na tem mestu objaviti svoj pogled. Verjamem, da je to težka naloga, kljub temu pa ne tako težka, da ne bi mogel najti sogovornika na tem mestu. Težko je namreč biti sam.

Zato se mi ustvarja občutek, kot da sem enfant terrible v jeseniškem okolju. Najodgovornejšim neprijeten zato, ker sporočam resnico na način, kot jo razumem, medtem ko so vsem drugim Izzivanja zabavna pisanja, ki »sekajo« čez šefe. Pa vendar v tem nočem ostati sam. Vse oblike podpore, ki jih dobim na cesti, mi namreč ne pomenijo veliko. Več bi mi pomenila javna podpora. Na tem mestu. Kje ste torej vi, ki se na osebni ravni naslajate ob Izzivanjih. Kje ste, kulturniki, kje ste, politiki, kje ste, mladi, kje ste, stari, kje ste, Jeseničani? Zaprti v svojih malih osebnih zgodbah? Skupnost prav nič nima od vas, ker na tem svetu oziroma v tej skupnosti nismo sami. Nismo zaprti v svoj mali osebni svet, saj je vsak posameznik del skupnosti. Zato svoj del odgovornosti sprejemam z velikim veseljem in se je hkrati zavedam. Kljub temu se sprašujem, ali sem v tem okolju res edini, ki zmorem to.

Iz tega prepričanje se je rodilo naslednje vprašanje: kako. Več kot to, da »brcam v rit« s pisanjem na tem mestu, ne morem. Sem namreč le človek, ki prek svojih meja ne more, in sem zato enak vsem drugim. Skupaj pa je mogoče vsako mejo, pa naj bo postavljena še tako oddaljeno, prestaviti. Naj bo župan še tako pameten ali pa naj se zdi, da je moj pogled še tako pravilen, vedno se bo lahko pojavil kdo, ki bo videl stvari drugače. Zato: vabljeni na javno debato.