E viva Mexico!

Indijanke prodajajo na stojnicah ali na ulici, obdane z otroki. Ena od njih ponuja Urški pletene pasove, drobna in za dve glavi manjše od nje, otovorjena z velikima cekarjema. Na hrbtu ji čepi živahna temnopolta mala deklica z bistrimi črnimi mandeljnastimi očki ...

V jasnem februarskem dnevu se odpravimo z brniškega letališča - našega malega okna v svet. Pristanek na letališču Charles de Gaule je kot parkiranje pred ljubljanskim BTC, potem posedanje v avli terminala ... Zunaj na nas že vdano čaka medcelinski zračni mastodont za dolgi let v Mehiko, priključen na razne kable in cevi. Po premičnem hodniku polni svoj veliki trebuh z nami. Po enajstih urah leta letalo začne toniti v umazani zrak Ciudad de Mexica. Mesto zagledam šele, ko se že spuščamo nad hiše. Saj vendar ne pristajamo kar na ulici? Ciudad de Mexico, sijaj prestolnice ozarja žlahtna patina španskega kolonialnega obdobja. Španski kolonizatorji so mesta zasnovali pravokotno, v sredini je po tradiciji kvadratni trg Plaza de Armas ali Zocalo, ki ga z ene strani obdaja katedrala z dvema zvonikoma, z drugih strani pa posvetne palače. Tudi osrednji trg v starem mestnem jedru Ciudada je v skladu s tem imenovan Zocalo. Stoji na nekdanjem azteškem Tenochtitlanu, ki je bil sredi nekdanjega jezera. Katedrala v Ciudad de Mexico je največja v Latinski Ameriki in so jo gradili tristo let. Zraven je vladna Nacionalna palača s freskami Diega Rivere, ki prikazujejo veličino in bol Mehike, njenih nekdanjih civilizacij in današnjega časa. To velemesto je ena od rakavih tvorb našega planeta in slaba vest naše civilizacije z bedo predmestnih favel, v katerih prebivalstvo narašča proti 30 milijonom. Naša Gospa Guadalupska je največja zavetnica prebivalcev Latinske Amerike. Njena stara cerkev se skupaj z mestom zaradi mehkih jezerskih tal že skoraj podira, novozgrajena pa kot široko razprostrt Marijin plašč sprejema v zavetje svoje milosti vso revščino tega sveta.

Mesto svetišč Teotihuacan je zgradila skrivnostna predazteška civilizacija. Ob Aveniji mrtvih se dvigata mogočni gmoti piramid Sonca in Lune, vzpon nanju je pravi hribovski podvig. Kako so takratni graditelji sploh zmogli kaj takega brez neke vsemogočne civilizacije iz vesolja. Mehike ni brez mariačijev, ljudskih pevcev v svečani opravi z zlatimi gumbi in širokimi sombreri. Da zaigrajo »v živo« eno od tistih, ki jih poznamo kot mehiške! Poskusili so ustreči Urški, pa nikakor ni šlo. Njihove tradicionalne pesmi so jim uspele precej bolje. Pot po zveznih državah Mehike poteka z avtobusom ob spremljavi otožnih in hrepenečih pesmi Ane Gabriel, ki so duša te dežele. Pueblo, že skoraj velemesto, je ubrana zmes sijajne španske kolonialne in francoske arhitekture. Na Zocalu pod zvonikoma katedrale in krošnjami palm prisostvujemo slovesnemu spuščanju mehiške zastave ob spremljavi policijske godbe čokatih mož v čeladah in težkih škornjih. To potem nesejo kot pri otvoritvi olimpijskih iger v mestno hišo. Večernemu spuščanju zastave smo večkrat prisostvovali tudi v drugih mehiških mestih. Zvezna država Oaxaca je dežela kaktusov in žgane pijače iz agave, mezcal. Peščena pobočja hribov so ponekod poraščena s pravimi gozdovi sivo zelenih stebričkov, visokih kaktusov v obliki sveč ali svečnikov. Nad mestom Oaxaca je hrib Monte Alban s svetišči in piramidami predkolumbijskih Zapotekov. V tem prijetnem mestu je konec februarja kot poleti in čisto v nasprotju z mojimi predstavami iz »špageti-vesternov«. Pritlične hiše z ravnimi strehami imajo živo pobarvane fasade, ulice so ozke in živahne. Prebivalci so pretežno pripadniki raznih indijanskih plemen, tudi potomci Zapotekov, in mestici.

V bližnjem El Tuliju raste 2000 let staro drevo. Kakih sedem let stara indijanska deklica nam v brezhibni angleščini razlaga o njem in požanje naše nesporno odobravanje. Kanjon Sumidero z zajezitvenim jezerom je zaradi bogatega živalstva in ohranjene narave razglašen za naravni park. Tu vidimo pravega velikega krokodila, komaj se prepričam, da ni iz plastike. Tudi San Cristobal de las Calsas je značilno mehiško mestece z Zocalom, katedralo in živobarvnimi pritličnimi hišami. Prebivalci okoliškega zaselka Čamula iz plemena Tzotzili so si uspeli izboriti precejšnjo stopnjo samouprave. Za prestopnike imajo svoje zakone, kazen lahko odslužiš z javnimi deli, tudi kot lokalni policaj. Cerkev je načelno krščanska, vendar obred vodi šaman. Na tleh med svečami in borovimi iglicami čepeč monotono nekaj žebra v zamaknjenju, ob njem tiho čepi družina z otroki, ki se iz dolgčasa zvirajo okrog. Kristus ima tu stransko vlogo, glavni je sv. Janez. Vrsta drobnih indijanskih žensk hiti čez cerkveno dvorišče, sključenih pod velikimi butarami vejevja, nekatere nosijo v bisagi še dojenčka, ali pa se jih za roko drži skuštran malček. Indijanke prodajajo na stojnicah ali na ulici, obdane z otroki. Ena od njih ponuja Urški pletene pasove, drobna in za dve glavi manjše od nje, otovorjena z velikima cekarjema. Na hrbtu ji čepi živahna temnopolta mala deklica z bistrimi črnimi mandeljnastimi očki, njena nekaj starejša sestrica se mota mami okoli nog in že pomaga v poslu, včasih pa malo ponagaja mali. Ženska za preživetje družine morda krvavo potrebuje vsak peso, toda namesto trpeče vdanosti daje le vtis umirjene prizadevnosti. Ali na dnu njenih spominov še obstaja kaj od izročila njenih prednikov o slavi in blagostanju tolteških kraljestev, krvavih žrtvenih obredov. Ali so zavojevalci, sprejeti kot »beli bogovi«, vzeli vse?

Po gozdnatem pogorju zvezne države Chiapas so raztreseni majhni zaselki skromnih indijanskih prebivališč. To je območje zapatistov, kmetov, ki zahtevajo zase pravico do človeka vrednega življenja. V zapatistični šoli v Ocosingu poučujejo marksistične revolucionarne ideje in tudi uporabo orožja. Pred nekaj leti bi nam vožnjo po Chiapasu odločno odsvetovali. Današnji nasledniki Emilia Zapate so voditelji z univerzitetnimi diplomami in doktorati, ter upoštevani sogovorniki visokih vladnih ustanov. Sveta mesta civilizacije Maya so skrita v tropskega deževnem gozdu ravninskega Yucatana. Mogočni templji prestolnice legendarnega kralja Pakala, Palenque, stojijo na na vrhu piramidastih stopnišč, zadaj pa čeznje sili tropski gozd … Uxmal, veličastna piramida, ki so jo povečevali v koledarskih ciklih po 52 let … tolteško-majevska Chichen-Itza, biser v Unescovi svetovni dediščini človeštva, z mogočno terasasto piramido El Castillo, kjer se ob stopniščih spuščajo velike kamnite kače z repom klopotače na vrhu in s široko odprtim kamnitim gobcem na tleh … A nikjer nobenega žrtvenika! V filmu Mela Gibsona Apokalipta Maji žrtvujejo ljudi kot živino v klavnicah, igralci celo govorijo majevski jezik, a v napačnem dialektu ... kot če bi Tavčarjevo Cvetje v jeseni posneli v prekmurščini. Za predkolumbovske civilizacije je kri pomenila hrano Sonca, čast biti žrtvovan je pripadala najboljšim, tudi zmagovalcem svete igre z žogo peloto. Vladar Majev je daroval svojo kri za dobrobit svoje dežele in ljudstva tako, da si je prebodel jezik ali spolovilo. V Cancunu, mestu hotelov, civilizacije McDonaldsa in Coca-Cole, zapuščamo Mehiko. Cancun ni več moja Mehika. Čemim na betonskem robu ceste in štejem minute do odhoda avtobusa na letališče.