Lovske zmote

Globoko sem bila pretresena ob novici, da se je v lovskih krogih spet zgodila "pomota". Lovec blizu osemdesetih let je ustrelil medvedjega mladiča, ker je mislil, da se mu bliža divji prašič. Oprostite, to pa že presega vse meje. Da po pomoti ubiješ neko živo bitje, tu pa ni opravičila.

Nikoli nisem razumela pomena lovcev, potem sem pač spoznala, da je to ene vrste slovenska folklora. Tak človek se drugje v družbi ne more izkazati. Lahko pa se izkaže v gozdu - s puško na rami. Tam je pa močan.

Lovci so nam bili vedno predstavljeni kot veliki ljubitelji živali, za katere skrbijo, jih opazujejoin hranijo. In potem ubijejo.

Ta človek, ki je storil to dejanje, je lomastil po gozdu zvečer. Vsi, ki se čez dan mirno sprehajamo po gozdovih, vemo, da divjih živali ne moremo srečati. Sem pa tja vidimo kakšno srno, ki urno zbeži, ko nas začuti. Žival je pametnejša in se umakne. Nikoli ne bo napadla brez razloga, če pa bo izzvana, bo napadla. Normalno. Veliko hodim po gozdu, pa nikoli ne čutim strahu. Edino takrat me malo stisne, ko srečam možaka v zelenem, oboroženega, in ko vem, da se verjetno vračaiz bližnjeoštarije. Ja, takrat se pa še kar nekaj časa oziram za sabo. In tega moža potem naslednji dan srečam v trgovini in na cesti - vedno v lovski opravi. Vedno pripravljen na akcijo.

Divje živali so vsa tisočletja preživele same, brez pomoči človeka. Ne potrebujejo naše hrane, same se znajdejo. Narava sama naredi selekcijo. So tu, okrog nas, za božjo voljo, pustite jih že enkrat pri miru. Lovijo in hranijo se ponoči, takrat pa normalen človek nima v gozdu kaj iskati.

Zakaj hraniti divje živali, da se prekomerno razmnožijo, potem pa jih streljati? Kdo dovoli starčku imeti orožje, s katerim se zvečer odpravi v gmajno in strelja na vse, kar se v grmovju premika? Sem pa tja pa kakšen pihne tudi svojega lovskega tovariša.

Zelo me zanima, kakšna kazen bo doletela človeka, ki je ubil ubogega medvedka. Ali pa mu bo ta trofeja krasila domačo lovsko sobo?

Blanka Š.

Mengeš