Zakaj danes lahko stoji jeklarna Acroni na Jesenicah

Zelo na kratko bi lahko rekel zato, ker sta jo zgradili predhodni generaciji.

V železarni Jesenice se je od konca druge svetovne vojne, kakor tudi že pred njo delalo dobesedno vse kar je potreboval trg, to pa so bili kovači, drugi obrtniki, industrija, od žice, trakov, profilov, pločevine do hladno vlečenih izdelkov. Tako je pač moralo biti , plansko gospodarstvo je to zahtevalo, saj uvoza ni bilo in trgovina še ni bila razvita.

V šestdesetih letih pa je postal direktor takratne Železarne Jesenice sedaj že pokojni inž Matevž Hafner, človek z vizijo, ki je slutil kam bo šel prihodnji razvoj. Takrat je imela železarna sedem Siemens Martinovih peči, ki pa so bile že zastarele. Pomeni postopek je bil predrag, jeklo pa je bilo nekvalitetno. Že zdavnaj ga je prerasel LD postopek ki so ga razvili v avstrijskih železarnah v Linzu in Donawitzu in ga kratko poimenovali LD postopek. Tudi na Jesenicah je nekaterim prišlo na misel, da bi SM peči zamenjali z konvertorji. A v mislih so imeli švedski vrtljivi konvertor v katerem je bilo možno predelovati več starega železa. Še vedno pa bi morali ostati plavži, kar pa za Jesenice oddaljene od rude in koksa ni bilo sprejemljivo. Tako je ostalo le pri prvotni ideji, da so na Jesenicah lahko samo takšne naprave za proizvodnjo jekla v katerih je vložek le staro železo. To pa so električne obločne peči.

Daljnovidnost direktorja Hafnerja pa je bila predvsem v tem, da je rekel na Jesenicah bomo delali samo široki program, kar pomeni na Jesenicah se bo delalo samo pločevino in trakove. Vse drugo naj bi postopoma odpadlo. Vsa vlaganja so šla potem tudi v tej smeri. Takratni tehnični direktor gospod Bogomil Homovec pa se je intenzivno lotil gradnje električnih obločnih peči. To pa je bila njegova vizija razvoja. Že leta 1965 je šla v pogon prva 60 tonska EO peč švedske firme Asea, ki je bila takrat največja zgrajena peč te znane švedske firme. Večini se je zdelo 60 ton preveč a je bil g. Homovec vztrajen in je zmagal. Kakor se je kmalu pokazalo je imel popolnoma prav.

Drugo še nekaj večjo peč pa smo dobili leta 1969 skupaj z ostalo valjarniško opremo od firme Lectromelt iz ZDA. Ameriško pač zato, ker je bil denar za plačilo v ZDA pač na razpolago.

Ti dve peči sta bili vse do začetka obratovanja nove jeklarne v letu 1987 osnova vse kvalitetne proizvodnje jeseniške železarne, ki je po kvalitetnem jeklu postala znana po vsej Jugoslaviji. Omeniti pa velja, da je na Jesenicah že od leta 1940 delala 8 tonska BBC električna obločna peč v kateri so delali najkakovostnejša in visoko legirana jekla za jugoslovanski trg. Količine pa so bile zanemarljive.

V letu 1969 je začela delati na Beli nova velika valjarna Bluming Štekel namenjena valjanju velikih 10 tonskih bram in 5 tonskih blokov. Zaradi tega je moralo priti tudi do rekonstrukcije livne jame v jeklarni, kjer smo začeli vlivati te težke bloke na vozove. Tistih malih 1000 kg blokov ni bilo več.

Takoj za tem se je že začela gradnja nove hladne valjarne prav tako na Beli, ki je začela z delom v letu 1975. To pa je bil že velik zalogaj. To je bila že visoka tehnologija. Kar veliko se nas je šolalo v ZDA pri firmi Armco, kjer je železarna kupila tehnologijo. Tehnologija, ki smo jo kupili je bila vezana na obdelavo jekla v vakuumu. Vakuumske naprave pa še nismo imeli. Treba je bilo izbrati pravo, ki bo primerna za obdelavo vseh vrst jekla iz jeseniške proizvodnje. To pa ni bilo enostavno. Znano nam je že bilo, da je za proizvodnjo nerjavnih jekel najbolj primerna VOD naprava. Tudi za obdelavo vseh ostalih legiranih vrst jekel kamor je spadala vsa vojaška proizvodnja je VD/VOD naprava najprimernejša, ker pri tej tečejo reakcije z žlindro in se lahko dosegajo zelo nizke vsebnosti žvepla. Kaj pa jekla za elektropločevino, ki so legirana z silicijem? V Evropi in tudi v Ameriki so ta jekla do takrat izdelovali v RH in DH napravah, v Ameriki tudi v AOD konvertorjih. Union Carbide, ki je lastnik patenta si je močno prizadeval, da bi nas prepričal naj vzamemo njihov konvertor češ, da je primeren za vsa jekla, ki jih delamo na Jesenicah. Celo v Belgijo so nas peljali gledat takšen konvertor. Res da v njih delajo tudi nerjavna jekla, vendar le standardne vrste ne pa tudi tistih z nižjo vsebnostjo ogljika kot so Low Carbon in Extra Low Carbon jekla. Te se da delati samo v VOD napravah. Z dr. Gabrovškom pa sva se domislila, da je najbolje če enostavno naročimo poskusno šaržo silicijevega jekla po VOD postopku pri firmi Thyssen v Nemčiji. Do tega znamenitega dogodka je prišlo v avgustu 1978 v železarni v Wittenu v 50 tonski peči v katere sklopu je bila tudi VOD naprava. Bil sem prisoten kot predstavnik naročnika in kot promotor vseh prizadevanj za vakuumsko napravo. Ko sem prišel tja sem vprašal dr. Bauerja, ki je tudi avtor VOD postopka kako bodo naredili to šaržo pa mi je rekel natančno ne vem, ker bomo to delali prvič. Potem je vse teklo tako kot teče še danes. Jeklo so odlili in bloke poslali v Krefeld na prevaljanje po našem naročilu. Mi pa smo se po tem uspehu usedli pri dr. Bauerju za mizo in si nazdravili z šampanjcem.

Thyssen je naredil takoj hudo reklamo za novi postopek izdelave silicijevih jekel po VOD postopku. Že dve leti po tem so pri Acesiti v Braziliji delali silicijeva jekla po tem postopku. Mi pa smo dobili svojo prvo vakuumsko napravo šele decembra leta 1983. S polno proizvodnjo pa smo začeli marca naslednje leto. Meni so iz Acesite poslali le nekaj kopij šaržnih kartonov kot dokaz, da postopek uspešno teče.

Potem je bila izbira naprav za novo jeklarno, ki smo jo že načrtovali lažja. Le ponovčne peči nismo postavili ker ni bilo denarja, čeprav so bile v osemdesetih letih že standard. Pustili pa smo prazen prostor. Pa tudi to so tja postavili šele leta 1995.

Po osamosvojitvi pa je bila železarna v hudi nevarnosti, da jo zaprejo, da bo železarstva v Sloveniji konec. Minister za gospodarstvo v prvi Drnovškovi vladi je bil mnenja, da železarstvo ne spada v slovenski prostor, naj se Slovenija ukvarja s turizmom. S takim ukrepom bi Jesenice pahnili v nepopisno revščino. Takratni direktor holdinga slovenskih železarn mag. Andrej Aplenc se je temu na vso moč upiral, tudi sedanji nagrajenec prof. Vasilij Prešeren ga je pri tem podpiral tako, da je nazadnje le zmagala treznost in Železarna je ostala, čeprav so jo tudi že prodajali a na srečo ni bilo dobrih ponudnikov.

Vlada je nazadnje le pomagala železarni prebroditi tista huda leta krize prvih devetdesetih let zloma jugoslovanskega trga. Potem pa je šlo lažje.

Treba pa je vedeti, da je sedanja generacija na čelu z prof. Vasilijem Prešernom dobila lepo dediščino v jeklarni in znanju za katero je zaslužna prejšnja generacija. Naj pri tem omenim predvsem inž. Stanka Čopa, takrat najboljšega jeklarja na Jesenicah, ki je bil tudi vodja izgradnje te jeklarne in njegovo ekipo.

S sedanjim predsednikom uprave Acronija prof. Prešernom je prišel na krmilo Acronija pravi človek. Metalurgijo je imel že v genih. Zelo razgledan po vsem jeklarskem svetu je točno vedel kaj je treba storiti. Takoj so začeli z dograjevanjem, moderniziranjem in povečevanjem proizvodnje. Sedaj že delajo 100000 ton več kot je bila začetna načrtovana zmogljivost jeklarne. Vsa čast jim. Vrste jekel, ki jih delajo, kakor debela nerjavna pločevina in še nekatere izredno zahtevne, ki jih zna le malo jeklarn v svetu pa so že pravi zaščitni znak Acronija.

Jožef Arh, Bled