Plečnik in pika

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 1. januar 2022 / 16:25

»Razmišljati o Jožetu Plečniku kot stripovskem junaku nikakor ni bilo lahko. Veliki slovenski arhitekt se je že za časa življenja odel v podobo strogega, resnega, skromnega in marljivega umetnika, njegovo življenje se površnemu opazovalcu zdi kakor urejena, premišljena in k jasnim ciljem usmerjena pot, ki ne pozna ne stranpoti ne slepih ulic. A Plečnik nikakor ni bil mlačen človek. Že njegove zgodnje karierne odločitve so zahtevale mnogo poguma, za katerega je bil sam pri sebi prepričan, da ga nima prav veliko. Rodil se je in živel v družinskem in lokalnem okolju, ki je bilo prežeto z obrtno mentaliteto, a se mu je iz tega močno determinirajočega okolja uspelo izviti s predanostjo lastnim etičnim in umetniškim načelom. Tako se tudi v zgodbi, ki oblikuje to stripovsko pripoved, Plečnik zdi kot slehernik, kot dokaz ali obet, da je mogoče iz sivega povprečja doseči barvite višave. Obenem nam Plečnikova zgodba ponuja tudi razmislek o tem, kako nas kot posameznike določajo okoliščine, v katerih se znajdemo. Ali drugače, kako smo kot del družbe soodvisni od vsega, kar je okoli nas, od časa, v katerem živimo in od lastnih odločitev. O tem velja razmisliti in o tem nam pomaga razmišljati tudi Plečnik v tem albumu. Ali bi Plečnik ustvaril nekaj takšnega, kot je Praški grad, če ne bi besede zanj zastavil njegov odlični prijatelj Jan Kotera? Bi danes Ljubljano označevali kot Plečnikovo mesto, če ne bi tukaj zevala tolikšna praznina domačih arhitektov, da so ga po prvi svetovni vojni intenzivno vabili v Ljubljano kot učitelja, čeprav skoraj celo desetletje, odkar je bival v Pragi, ni ustvaril nič impresivnega, slovel pa je kot izvrsten pedagog? In nikakor ne nepomembno: je bila posledica njegove odločitve, da se vendarle vrne v Ljubljano, to, da je postal nesmrtna ikona slovenske kulture in umetnosti, ali je bila posledica to, da se je odrekel ustvarjanju v bolj perspektivnih okoljih v Evropi, kamor je imel možnost oditi. Bi si tudi tam zagotovil večno prepoznavnost ali bi se ga strokovnjaki spominjali kot sicer posebnega, a le povprečnega arhitekta.« (str. 131)

Gornji odstavek je iz spremnega besedila, ki ga je stripu dodal njegov »scenarist« Blaž Vurnik. Z Zoranom Smiljanićem, ki je eden od prvakov slovenskega stripa, sta skupaj naredila že strip o Ivanu Cankarju (Podobe iz življenja, 2018). Bogastvo te knjige je v tem, da je v njej upodobljeno tudi Plečnikovo zasebno in duhovno življenje, in ne le njegova dela, ki so itak zakon. In pika.