Iz starih časov: Ženitovanje; snubitev

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 4. maj 2007 / 06:00

Za ženitovanje najbolj primerno in običajno obdobje na kmetih je bilo nekoč v predpustnem času. A tega smo v našem podlistku že zapolnili z drugimi rečmi. Zato si ženitovanje nekoč oglejmo zdaj, po veliki noči, ko je bilo spet dopustno; v postnem času se seveda niso ženili. Kolikor je meni znano – in v teh rečeh nisem najbolj doma – so v tem času poroke tudi danes redkost. Tudi sicer so se, kot vse drugo, ženitovanjski rituali v 20. stoletju močno spremenili. »Čisto umevno je, da je sedanja življenjska kriza povzročila, da so res prave, šumne ženitnine postale na kmetih zelo redke in vedno več je tako imenovanih 'tihih porok'. To je seveda v mnogih ozirih pametnejše, vendar pa naš Gorenjec ljubi šumnejše svatovanje, kajti tudi to je podedoval od svojih očetov. 'Tiha poroka' je zanj nekam 'preberaška', češ ljudje bodo govorili: 'Ta je malo priženil.'« Kako je z ženitovanjem danes, ve vsak najbolje sam. Eni na te reči še vedno veliko dajo, drugi jih opravijo »na tiho«, eni se poročijo cerkveno in civilno, redki le civilno.

»Opisati hočem tu šumnejše ženitvanske obrede, ki so se dogajali pri premožnejših hišah in so mi v spominu še izza mladih let«, je leta 1928 zapisala Manica Komanova, svoj popis ženitovanja pa je strnila v tri poglavja: snubitev, bala in poroka. Začnimo torej s snubitvijo. »Če tudi imata ženin in nevesta že od prej medsebojno znanje, se vrši snubitev slovesno in s pomočjo posredovalca, takozvanega 'mešetarja', ki je po navadi ženinov stric, boter ali kak starejši sosed. O prihodu snubcev so nevestini straši že prej obveščeni in imajo pripravljeno nekaj prigrizka in gotovo merico zalitka. Pri snubitvi ima glavno besedo mešetar. Govori najprej o letini, o kupčiji, o živini in šele potem pride na pravo točko. Nevesta mora biti med tem časom odsotna. Če tudi je nevestin oče z ženinom zadovoljen, vendar se navidezno brani, češ, 'ne mudi se ji še', 'kako jo bom pogrešal', 'dobro ji je doma' itd.«

Nevestinemu očetu mešetar seveda ne ostane dolžan. »Mešetar vse te navidezne ugovore hitro ovrže in neprestano hvali ženina in njegovo domačijo. Oče slednjič pravi: 'I pa dajmo vprašat no, kaj bo dekle reklo.' Na to očetovo opazko pokliče mati hčerko, ki je v kakem kuhinjskem kotu že precej nestrpno čakala na ta trenutek. Pri vstopu deklice se tudi ženinu odpre beseda in po kratkem uvodu jo vpraša, če bi mu hotela gospodinjiti. Ako deklica privoli, žvenkljajo kozarci na dobro srečo bodočega para. Zdaj pride na vrsto pogovor o doti in, če je oče pri tem trd, se mešetar razkorači, udari parkrat po mizi in zakriči: 'Kaj boš skoparil, ko ti ni treba. saj pa tvoje dekle pride v hišo, ki je vredna največje dote.' Potem se domenijo še glede bale in določijo čas poroke.« Opis tega načina snubitve je tem bolj zanimiv zato, ker ga danes nihče več ne prakticira. Mladi se najdejo sami, stari na to pristanejo, dote je pa slej ko prej toliko, kolikor jo kdo zmore.