"Butalski otok", ali drugače; nas je potrebno res prevzgajati le s kaznijo?

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / sobota, 28. april 2007 / 06:00

Moje pisanje je namenjeno članku z naslovom »Butalski otok«, avtorja g. Silva Kristana. Razžalostilo me je namreč dejstvo, da o varnosti v cestnem prometu še vedno razmišljamo »nazadnjaško«, tako kot smo nekoč, ko je bilo število smrtnih žrtev v Sloveniji veliko večje, težje pa so bile tudi posledice. Moj namen ni ocenjevanje, ali je lokacija »otoka« primerna ali ne, niti ni moj namen ugotavljati, ali je »otok« narejen v skladu z normativi, ki obstajajo.

Dejstvo pa je, da je prekoračena in neprilagojena hitrost najpogostejši vzrok prometnih nesreč, ki obenem vpliva tudi na druge kršitve, zaradi katerih prihaja do prometnih nesreč. Zato se prekoračena in neprilagojena hitrost kot vzrok prometnih nesreč pojavlja skoraj v dveh tretjinah vseh prometnih nesreč. Z večjo hitrostjo se povečuje tudi teža telesnih poškodb, poveča se poraba goriva in obraba motorja, prav tako se poveča onesnaženje okolja in zmanjšuje kakovost življenja v okolici prometnih cest.

Poškodbe v prometnih nesrečah so glavni dejavnik zdravstvenih težav prebivalstva do 44. leta starosti.

Čeprav se število mrtvih v prometnih nesrečah v Sloveniji v zadnjih letih zmanjšuje, pa gre velik del zaslug za to predvsem policiji, ki je predvsem z represijo in kaznovalno politiko povečala stopnjo pričakovanja pri vozniku, da bo ustavljen in kaznovan, če bo kršil prometna pravila. To pomeni, (tako kot v članku g. Kristana), da v Sloveniji še vedno iščemo individualno odgovornost za stanje varnosti cestnega prometa, obenem pa to pomeni, da bo stanje varnosti cestnega prometa v Sloveniji še naprej nestabilno, učinki pa bodo kratkoročni. V skandinavskih državah, kjer je varnost cestnega prometa na visoki ravni, poudarjajo kolektivno odgovornost, kar pomeni, da tudi parlament, politika in druge institucije prevzemajo del odgovornosti za stanje varnosti cestnega prometa. Zaradi tega na prvo mesto postavljajo prometno tehnologijo (inženiring) in odpravo »črnih točk« na cestah, sledi aktivna vzgoja, izobraževanje in usposabljanje udeležencev v cestnem prometu, ki se začne že pri najmlajših v vrtcih in osnovnih šolah, šele na tretjem mestu je preprečevanje prometne delikvence z represijo in kaznovalnim sistemom.

Znano je dejstvo, da je od vseh omejitev in prepovedi, ki so naložene voznikom motornih vozil, ravno hitrost tista, ki jo je najtežje sprejeti. Pa vendar velja spoznanje; »Več je norm, več je tudi kršitev in manj se počutimo varne«. Vse to vpliva na varnostno kulturo, ki je v sodobnem svetu čedalje bolj pomemben del splošne kulture. Kaj pa pri nas?

Dne 14. marca 2005 je tudi Slovenska policija na avtocestnem obroču okoli Ljubljane, pri predoru Golovec, namestila prvi stacionarni radar za merjenje hitrosti. Čeprav je policija na novinarski konferenci in v medijih podrobno predstavila informacijo o začetku delovanja in lokacijo začetka delovanja stacionarnega radarja, so ugotovljene kršitve v prvem tednu delovanja zaskrbljujoče.

Tako je policija ugotovila kar 1211 prekoračitev hitrosti. Najvišja izmerjena hitrost je bila kar 211 kilometrov na uro.

Skrb vzbujajoče je zlasti dejstvo, da številnih voznikov niti podatki o številu prometnih nesreč na tem delu ceste niti informacija o lokaciji in začetku delovanja stacionarnega radarja niso prepričali, da bi hitrost vozila prilagodili predpisanim omejitvam hitrosti.

Ugotovimo lahko le, da je stopnja upoštevanja prometnih predpisov v Sloveniji še vedno na nizki ravni.

Moje mnenje je, da si tudi vozniki ne zaslužimo prevzgoje le s kaznijo in zviševanjem števila represivnih ukrepov policistov, čeprav je to eden izmed pomembnih aktivnosti, da policija lahko še zadržuje prometno varnost na tem nivoju.

Na udeleženca v cestnem prometu bi morali gledati kot na potencialno žrtev, ki jo je potrebno zaščititi, ne glede na njihovo soodgovornost pri prometnih nesrečah in ravno tehnični ukrepi za zmanjševanje hitrosti so eni izmed mnogih. Seveda pa svoj delež lahko prispeva tudi jasno opredeljena individualna odgovornost, ki bi se jo mogli zavedati vsi.

Tudi kultura nekega naroda vpliva na varnost v prometu. Namreč projekt SARTRE 3, ki je okrajšava za »Social Attitudes to Road Traffic Risk in Europe«, kar v prevodu pomeni »stališča voznikov do tveganja v cestnem prometu« v Evropi, je ugotovil, da skandinavski vozniki ne bi opozorili nasproti vozeče voznike o radarski kontroli, saj menijo, da varnih voznikov ni potrebno opozarjati, prehitre voznike pa mora, tudi s kaznijo, opozoriti policija. Nasproti vozeče voznike bi opozorili le, če bi videli, da ti neposredno ogrožajo njih ali druge udeležence v prometu.

Spreminjanje kulture nekega naroda je dolgotrajen proces, ki bo trajal še veliko let. Dokler udeleženci v cestnem prometu ne začutijo potrebe po omejitvah in spremembah, tudi s tehničnimi ukrepi in dokler bo varnost cestnega prometa temeljila zgolj na strahu in kazni, vse do tedaj bo varnost cestnega prometa nestabilna, in tako razmišljanje v članku nas vodi prav v to.

Simon Sušanj