Čolnarjenje v kalnih vodah

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Gorenjska / sobota, 28. april 2007 / 06:00

Leta 2002 je državni zbor sprejel nov zakon o plovbi po celinskih vodah. Spremembam, ki jih je zakon prinesel, občina Bled ni sledila, saj je odlok o ureditvi plovbe v občini Radovljica še iz leta 1991. Posledica je, da pletnarji pravzaprav čolnarijo v kalnem, odgovorni za to pa sedijo tako v občinski kot tudi v državni upravi. Kdo bo tisti, ki se bo prvi lotil rešitve blejske enigme; občina, upravna enota, ministrstvo za okolje in prostor ali kar inšpekcijske službe?

Izraz pletnar je prevzet iz avstrijsko-nemške besede pletten in pomeni čoln s ploskim dnom, s katerim so v preteklih stoletjih po Donavi prevažali pošto. V slovenski javnosti se je ukoreninilo prepričanje, da so dobili blejski pletnarji, ki so na Otok prevažali romarje, v času Marije Terezije za to svojo dejavnost posebne pravice; najprej naj bi jih dobili kmetje v vasi Mlino, pozneje pa tudi drugi in sicer kot nadomestilo za manjvredno zemljišče. Gre za tako imenovane servitutne (služnostne) pravice, ki so bile praviloma vezane na gozd, podeljeval pa jih je zemljiški gospod.

Drži sicer, da je cesarica Marija Terezija čolnarjem na Ljubljanici in na Savi podelila koncesijo za opravljanje dejavnosti (patente hrani Arhiv RS), vendar je šlo v teh primerih za gospodarski interes. Nobenega pisnega dokaza pa ni, da so imeli v tem času tudi blejski čolnarji za prevoz romarjev in drugih potnikov na Otok neke posebne pravice. Najstarejši znani zgodovinski vir, ki zadeva pravice blejskih pletnarjev, nosi datum 22. november 1911, ko je bila v zemljiško knjigo na eno od blejskih kmetij vpisana služnostna pravica na Blejsko jezero. Po slovenski osamosvojitvi so nekateri od blejskih pletnarjev na radovljiški upravni enoti vložili zahtevek za vrnitev nekdanje pravice, a so bili vsi zahtevki zavrženi, saj zakon o denacionalizaciji vračilo nepremoženja, v tem primeru služnostne pravice, ni predvidel.

Blejska enigma

Ne glede na to, da so (po razpoložljivih podatkih) blejski čolnarji koncesijo na Blejsko jezero pridobili šele leta 1911, je pletnarstvo na Bledu družinska tradicija in se prenaša iz roda v rod. Z dejavnostjo se ukvarja devetnajst samostojnih podjetnikov in pravna oseba, registriranih pleten pa je trideset.

Sodeč po tem, da so želeli pletnarji na temelju zakona o denacionalizaciji pridobiti nazaj služnostno pravico na Blejsko jezero, z ureditvijo svoje dejavnosti niso zadovoljni. Nenazadnje to priznava tudi Marjan Žvegel, pletnar in predsednik čolnarske sekcije pri blejskem turističnem društvu, ko zatrjuje, da si pletnarji že dlje časa prizadevajo za ureditev razmer. Za kakšno rešitev oziroma za kaj se eden najmočnejših cehov v državi zavzema, je pa drugo vprašanje.

Dejavnost blejskih čolnarjev je tako rekoč šolski primer nedelovanja pravne države ter lokalne samouprave in izogibanja veljavnih predpisov. Seznam odgovornih je dolg, na njem pa so: Občina Bled, Upravna enota Radovljica, Ministrstvo za okolje in prostor, Ministrstvo za finance oziroma davčni inšpektor, Ministrstvo za gospodarstvo oziroma tržni inšpektor, Ministrstvo za promet in zveze oziroma inšpektor za promet po celinskih vodah pri Luški kapitaniji v Kopru. In, kajpada, pletnarji sami.

Po podatkih, navedenih v poslovnem registru (internetna spletna stran http://www.najdi.si/register/), so blejski pletnarji v letu 2005 ustvarili skupaj 69,4 milijona tolarjev prihodkov, kar v povprečju znese dobre tri milijone tolarjev prihodka na posameznika. Če za primerjavo vzamemo podjetje Avant z Mosta na Soči, ki opravlja enako dejavnost in je v istem obdobju ustvarilo za 17,6 milijona tolarjev prihodkov, potem je blejsko čolnarstvo v veliki krizi, ali pa so prijavljeni prihodki netočni. Pri rešitvi enigme, je treba upoštevati naslednjo logiko: cena vozovnice na osebo je pri Avantu polovico nižja kot pri pletnarjih; po podatkih davčnega urada Kranj opravlja devetnajst blejskih čolnarjev dejavnost redno, kot popoldansko ima čolnarsko dejavnost prijavljeno samo pravna oseba; na Bledu je letno približno petsto dvajset tisoč nočitev plus približno dvesto tisoč obiskovalcev, Blejski grad letno obišče približno dvesto tisoč gostov, pletnarji pa zatrjujejo, da na Otok prepeljejo največ petdeset tisoč potnikov letno; pri javnem zavodu Turizem Bled ocenjujejo, da je številka, ki jo pletnarji navajajo, večja za dvajset tisoč, pri blejskem turističnem društvu, znotraj katerega deluje čolnarska sekcija, številke ne poznajo, nekateri drugi poznavalci razmer pa zatrjujejo, da Otok letno obišče najmanj sto tisoč ljudi, se pravi, najmanj polovica grajskih gostov. Vsekakor je rešitev uganke v pristojnosti davčnega in tržnega inšpektorja.

Pot iz močvirja

Naloga (in odgovornost) inšpektorja za promet po celinskih vodah je, da preveri, če blejski čolnarji dejavnost opravljajo skladno z zakonom o plovbi po celinskih vodah iz leta 2002 ter s pravilnikom o čolnih in plavajočih napravah. Ta v 46. členu med drugim določa, da so del obvezne opreme čolna, se pravi, tudi pletne, rešilni jopiči; na čolnu mora biti toliko rešilnih jopičev, za kolikor je čoln registriran. V 69. členu pravilnika pa črno na belem piše, da se smejo plavajoče naprave, se pravi, tudi pletne, uporabljati le, če upravna enota izda dovoljenje za stalni privez. Pletne, ki vozijo po Blejskem jezeru, nimajo (stalno) na krovu ne osemnajst rešilnih jopičev, za kolikor so registrirane, ne dovoljenj za stalni privez, ki bi jih praviloma morala izdati upravna enota Radovljica, a ni do zdaj izdala niti enega tovrstnega dovoljenja. Niti zato, ne, ker je Odlok o ureditvi plovbe v občini Radovljica iz davnega leta 1991 in je zastarel oziroma je neskladen z veljavnim zakonom o plovbi po celinskih vodah.

Z zastarelim občinskim odlokom se križi in težave na Blejskem jezeru ne končajo. Dejstvo je, da so pristani Mlino, Kazina, Zdravilišče park, Regatni center in Otok črna gradnja, ki jo imajo na vesti Občina Bled ter ministrstvo za okolje in prostor. In prav formalno pravna ureditev pristanov je začetek rešitve blejske enigme. Namreč. Skladno z veljavno zakonodajo, je država lastnica parcel, pokritih z vodo, ki je sicer nikogaršnja last oziroma javno dobro, zaradi česar ne more ne država ne občina pletnarjem podeliti, denimo, koncesije na plovbo po Blejskem jezeru. Je pa v pristojnosti ministrstva za okolje in prostor oziroma agencije za varstvo okolja, da izda za objekte, postavljene na vodi, se pravi, za priveze na obali Blejskega jezera in Otoka, bodisi koncesijo bodisi vodno dovoljenje. Ali, z drugega zornega kota, občina mora sprejeti odlok o ureditvi plovbe na Blejskem jezeru, v katerem bo med drugim določila zgornjo mejo plovil, ki jih jezero prenese, upravna enota pa mora od agencije za varstvo okolja za priveze pridobiti ali koncesijo ali vodno dovoljenje. (Mimogrede, rok za legalizacijo privezov je potekel pred tremi leti.) Šele od tu naprej lahko upravna enota izda dovoljenje za stalni privez, ki je hkrati licenca za plovbo po jezeru. S tem bo upravna enota sprejela pravilo igre, ki jo določa pravilnik o čolnih in plavajočih napravah, blejska občina pa bo priveslala na pot, ki vodi iz močvirja, v katerem za zdaj čolnari. Z vzpostavitvijo zakonitega stanja se bo blejski občini odprla tudi možnost, da od lastnikov čolnov iztrži takso za privez. Sicer pa je resnici na ljubo treba povedati tudi to, da pletnarji priveze zdaj vzdržujejo sami.