Iz starih časov: Klicanje

Zadnjič smo videli, da je bila prva faza nekdanjega fantovskega vasovanja skupno prepevanje. Sledilo je klicanje. »Po končanem petju se fantje z glasnimi vriski razkropijo po vasi. Nekateri gredo počivat, drugi pa 'dekleta klicat'. Ti 'klicarji' spadajo v dve vrsti. Prvi so, ki kličejo za šalo, in drugi, ki so zaljubljeni in mislijo na resen zakon.« No, pa si oglejmo ene in druge. »Vasovalec, ki kliče za kratek čas, gre trkat na okno sedaj k temu, sedaj k onemu dekletu. Ako se mu dekle oglasi, se potem razgovarjata – ne o ljubezni – nego o delu, vremenu in vseh mogočih dnevnih dogodkih. Ta pomenek traja, dokler ne postaneta oba zaspana, nakar se fant z glasnim vriskanjem poslovi.«

Dekliška postava je bila seveda strožja od fantovske. »Fant, ki ni zaljubljen, lahko vasuje pod tem ali onim oknom, njemu se to ne šteje v zlo. Pač pa se bolj zameri dekletu, ki se oglasi prav vsakemu, kdorkoli jo pokliče. Takoj jo obsodijo: 'Tista pa ni kaj prida, ker se vsakemu oglasi.' Zato je čisto samoumevno, da marsikak fantič odide s 'košarico'. Sicer pa fantje že vnaprej prav dobro vedo, kje ne bodo našli odziva, toda kličejo in trkajo vkljub temu. To pa ali iz hudomušne nagajivosti, ali pa vsled tega, ker imajo s tem kratek čas in pa da pokažejo, da imajo nekaj za ušesi. Raznih 'duhovitih' verzov kar mrgoli pod oknom in dekle v spalnici ima dostikrat izvrstno zabavo.« V nadaljevanju Komanova navede primerek te vrste »poezije«, ki pa je predolg, da bi ga tu v celoti povzeli.

Zdaj pa k zaljubljenim klicarjem. »Kadar pa se fant resno zaljubi, tedaj vasuje samo pri svoji deklici. Potrkati še kedaj na kako drugo okno, bi bilo v očeh njegove zaročenke neodpustljiv greh. Istotako bi bilo sramotno, ako bi se zaročeno dekle oglasilo komu drugemu. Pomenki, ki se vrše pri oknu dveh zaljubljencev, so seveda drugačne vsebine. Kdo bi se še potem menil o vremenu in podobnem, ko se pa da toliko in tako prijetno čebljati o medsebojni ljubezni. Malo bolj nerodno za vasovalce je tam, kjer imajo dekleta za svoje spalnice podstrešne sobe. No, pa fantič si vsled tega ne beli glave. Hej, lestvo na rame in hajdi z njeno pomočjo do vabljivega okenca. Seveda je s tem združena nevarnost, kajti zgodilo se je že, da je lestva spodrsnila in fant se je pri padcu tako poškodoval, da je ostal revež za vse življenje.« Iz tega pisanja ne smemo sklepati, da so vasovali kar naprej. »Da fantje ne vasujejo večer za večerom, je gotovo. Kdaj pa naj bi potem spali! Pač pa se radi poslužujejo sobotnega večera, ker si potem v nedeljo lahko privoščijo nekoliko več počitka. Najraje vasujejo na predvečer kakega praznika. Takrat ostanejo na vasi do druge ure čez polnoč, nato pa se spravijo v zvonik in pritrkujejo jutranjico.« No, tako je bilo v starih časih. Kaj pa danes?