Pravico imamo, da nas ne boli!

Besedilo: Katarina Košenina
sreda, 25. april 2007 / 06:00

Bolečina je nekaj, kar nas vedno spremlja, vendar se odnos do nje ne spreminja (pre)počasi. Odpor do nekaterih sredstev proti bolečinam je močan, čeprav je farmacija ravno na tem področju v zadnjih letih izjemno napredovala.

Bolečino delimo na onkološko, ki je posledica malignega obolenja, in na neonkološko, ki nastane zaradi vseh drugih vzrokov. Zobobol, bolečine ob vnetju sinusov, porodu, žolčnih ali ledvičnih kamnih, migreni in poškodbah, na primer zlomih, spadajo med najhujše akutne bolečine, ki izginejo, ko osnovni vzrok zanje odpravimo. Bolj zapleteno je spopadanje s kronično bolečino, ki lahko trajajo od nekaj mesecev do nekaj let. Obvladovanju onkološke bolečine se posveča precej pozornosti, veliko pa je še treba opraviti pri obvladovanju kronične neonkološke bolečine. Svetovna zveza za bolečino (IASP), Evropska zveza za bolečino (EFIC) in Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) so se do kronične neonkološke bolečine že opredelile in pripravile celostni načrt za njeno obvladovanje. Pomembna postavka v njem je, da je življenje brez ali z znosnimi bolečinami, ne glede na njihov vzrok, pravica vsakega bolnika.

Cilj: po dveh dneh mirno spanje

Osnova za ocenjevanje jakosti bolečine je bolnikovo poročanje. Pri tem si pomaga z vizualno številčno lestvico od 0 do 10, pri čemer 0 pomeni odsotnost bolečine, 10 pa nevzdržno bolečino. Bolniki običajno najvišje, z oceno sedem ali več, ocenijo nenadno, nepričakovano bolečino (na primer ob nevralgiji obraznega živca), bolečino zaradi močnih vnetij (na primer zobobol) in raztezanja mišic (na primer porod) in bolečino zaradi pritiska za živce (na primer ob zdrsu medvretenčne ploščice ali tumorjih). Načeloma velja, da naj bi z zdravljenjem bolečine dosegli, da bolnik po dveh dneh spi brez bolečin in da jih preko dneva označi za znosne. Večino bolečin učinkovito lajšamo z ustreznimi zdravili, pomembno pa je, da zdravljenje začnemo dovolj zgodaj, da preprečimo pojav bolečinskega spomina.

Načini zdravljenja bolečine

Zdravljenje bolečine je odvisno od tega, kako močno jo bolnik občuti. Bolečino zdravimo z analgetiki, ki jih delimo na enostavne, kot so na primer nesteroidni antirevmatiki (NSAIR) ter acetilsalicilna kislina (aspirin) in na analgetike na osnovi opioidov. Cilj zdravljenja je bolečino spraviti na stopnjo 3 ali manj, pri čemer velja, da je sprememba jakosti bolečine glede na začetno vrednost bolj pomembna kot sama izmerjena vrednost. 30-odstotno zmanjšanje bolečine za bolnika namreč pomeni pomembno izboljšanje stanja. Enostavne analgetike uživamo v obliki tablet, opiodini analgetiki pa se jemljejo v obliki tablet ali si jih bolnik kot obliž nalepi na kožo. Prednost obliža je, da zmanjšuje tveganje za pojav neželenih stranskih učinkov zaradi nihanja koncentracij zdravila v krvi. Z novimi spoznanji o mehanizmu nastanka in delovanja bolečine se je zdravljenje bolečine zelo spremenilo. Pojavljajo se vedno nova, tarčna zdravila, ki delujejo točno na mesto bolečinskega dogajanja. Nekatera so usmerjena na preprečevanje sproščanja določenih snovi, druga se vežejo na receptorje, s čimer blokirajo prenos bolečine.

Kronična bolečina najbolj ogroža ženske

Raziskava, pri kateri je sodelovala dr. Marija Cesar Komar, predsednica Slovenskega združenja za zdravljenje bolečine, je pokazala, da pri nas bolniki najpogosteje uporabljajo nesteroidne antirevmatike in blažja zdravila, ki so na voljo v prosti prodaji (acetilsalicilna kislina, paracetamol), da ljudje, ki trpijo bolečino, zaradi tega ne obiščejo zdravnika (pa bi ga morali), in da se zdravniki v ostalih državah EU pogosteje odločajo za predpisovanje opioidnih analgetikov. Bolečine trpi 65 odstotkov Slovencev. Pri tretjini od njih gre za močno (ocena jakosti 7 ali več) kronično bolečino. Pri dobrih desetih odstotkih je bolečina nevzdržna in se pojavlja vsak dan. To Slovenijo uvršča na tretje mesto med evropskimi državami, za Norveško, Poljsko in Italijo. Pri nas se kot najbolj ogrožena demografska skupina kažejo ženske, starejše od 60 let, ki so najbolj ogrožena skupina tudi v ostalih evropskih državah.

Ambulante za zdravljenje bolečine

V zadnjem času so v okviru vseh splošnih bolnišnic pri nas (navadno znotraj anestezioloških oddelkov) ustanovljene ambulante za zdravljenje bolečine, kjer se intenzivno ukvarjajo s terapijo bolečine. Zdravljene poteka v tesnem sodelovanju med bolnikom, njegovim splošnim zdravnikom in algologom. Bolnik mora razmeti, kaj in zakaj ga boli in na kakšen način mu bodo poskušali bolečino ublažiti, hkrati pa poroča o vseh učinkih zdravljenja, kar je zelo pomembno, saj je reagiranje na analgetike individualno. Splošni zdravnik je tisti, ki bolnika in njegove težave najbolje pozna, algolog pa je tisti, ki je za zdravljenje bolečine najbolje strokovno opremljen.