Pozitivni test še ni alergija

Besedilo: Mojca Šimenc
sreda, 25. april 2007 / 06:00

V zadnjih sto letih smo izkoreninili številne bolezni in se srečali s pojavom, ki so ga naši predniki redko poznali: alergijo. O njej smo se pogovarjali z dr. Mihaelo Zidarn, specialistko alergologinjo iz Bolnišnice Golnik.

Kaj je pravzaprav alergija?

»Alergija pomeni, da je oseba preobčutljiva na snovi, ki jih večina ljudi normalno prenaša. Alergija je neke vrste napaka imunskega sistema. Osnovna naloga imunskega sistema je, da nas brani pred tujimi snovmi, zato mora znati dobro prepoznavati lastno od tujega in nevarno od nenevarnega. Pri prepoznavanju, kaj je tujek, se ravno pri alergiji zgodi napaka: imunski sistem snov, ki je nenevarna, prepozna kot nekaj tujega, proti čemur je potrebno zgraditi imunski odziv. To pomeni, da oseba reagira bolj, kot bi bilo to za take povsem neškodljive dražljaje potrebno. Preobčutljivost se pojavlja vedno ob enakem stimulusu in je pogosto trajna.«

Ali vse alergije nastanejo na enak način?

»Glede na mehanizem nastanka alergije delimo na štiri tipe preobčutljivosti. Najpogostejša je preobčutljivost, ki nastane zaradi specifičnih Ig E protiteles. Najbolj značilna oblika te alergije je alergijski rinitis. Tudi alergija, ki vplivajo na astmo, poteka po tem mehanizmu, pa tudi anafilaksa, sistemska preobčutljivostna reakcija, pri kateri se alergija pokaže v več organih hkrati. Tudi pri atopijskem dermatitisu alergeni stanje poslabšujejo po tem mehanizmu. Med drugimi mehanizmi nastanka alergije se bolj pogosto se srečamo še s tipom preobčutljivosti štiri, ki ga posredujejo limfociti in se kaže kot pozna preobčutljivost, ki se izrazi šele nekaj dni po stiku z alergenom. Tipična takšna alergija je kontaktni dermatitis pri alergiji na nikelj, ko se na koži, kjer je prišlo do stika z alergenom, ekcem pojavi šele po nekaj dneh.«

Kdaj rečemo, da ima nekdo alergijo?

»Kadar so prisotni značilni simptomi za katero od alergijskih bolezni, pomislimo, da je oseba preobčutljiva. Alergijo pa potem dokažemo s testi. Najpogosteje gre za kožne-vbodne teste, pri katerih alergen vnesemo v povrhnjico kože. Pri tistih snoveh, na katere je oseba preobčutljiva, se pokaže urtika na koži. Za kasni tip preobčutljivosti delamo krpične teste na koži hrbta. Alergen na koži pustimo več dni in če gre za preobčutljivost, se na koži razvije ekcemu podobna sprememba. Včasih kožno-vbodnih testov, ki pokažejo takojšnjo preobčutljivost, ne moremo opraviti, bodisi, ker je koža preveč vzdražena ali ker oseba jemlje zdravila proti alergiji. V tem primeru merimo specifična Ig E protitelesa v krvi. Vendar pozitivni kožni test še ne pomeni nujno alergije. Če naredimo kožne teste pri stotih ljudeh, ki nimajo popolnoma nobenih težav, bomo pri okrog dvajsetih dobili pozitivno reakcijo na kakšno snov, ki jo oseba čisto normalno prenaša. O alergiji lahko govorimo takrat, ko sta skladna alergijski test in bolezenska simptomatika.«

Ali drži, da pogostnost alergijskih bolezni narašča?

»V zadnjih desetletjih je zelo naraščala pogostnost alergijskih bolezni, vendar del naraščanja lahko pripišemo dejstvu, da smo na alergijske bolezni postali bolj pozorni in da so testi bolj dostopni. Pri študijah je treba upoštevati, da je bila metodologija včasih precej drugačna in da danes zajamemo več parametrov. V preteklosti tudi bolniki sami niso bili tako pozorni. Zaradi kihanja in smrkanja pred tridesetimi leti praktično nihče ni šel k zdravniku, v današnjih časih pa, ko postaja pomembna kakovost življenja in tudi delovna uspešnost, pa take stvari ljudi bolj motijo. Kar precej kazalcev pa kaže, da se je v zahodnem svetu pogostnost začela umirjati in da smo vrh pogostnosti alergijskih bolezni že dosegli. Še vedno pa slednje naraščajo v deželah, kjer so šele začeli prevzemati zahodni način življenja.«

Kako velik vpliv na pojav alergijskih bolezni ima dednost?

»Dednost je zelo pomembna pri alergijskih boleznih. Če ima alergijsko bolezen eden od staršev, je veliko večja verjetnost, da bo alergijo razvil tudi otrok. Deduje se nagnjenost k alergijskim boleznim, ki se ji reče atopija, manj izrazito se deduje tveganje za točno določeno alergijsko bolezen, denimo tisto, ki jo ima na primer eden od staršev.«

Kako nevaren je pravzaprav alergijski rinitis?

»Alergijski rinitis oziroma seneni nahod ni življenjsko ogrožujoča bolezen. Lahko zmanjša delovno spodobnost, lahko moti spanec, lahko moti koncentracijo, lahko ovira študij in učenje, za življenje pa ni nevaren. Izjema bi mogoče bila pelodna astma, ki se pred nevihto lahko nenadno poslabša. Pelod sam je prevelik, da bi lahko šel v pljuča, tako da ne povzroča astme kot take. Pred nevihto se lahko koncentracija peloda izjemno zviša, pelod se razbije v manjše delce, pride v pljuča in lahko bliskovito poslabša astmo. Taki primeri so v literaturi opisani, v praksi pa so zelo redki. Seneni nahod zagotovo vpliva na astmo. Obstojajo dobri dokazi, da je urejenost astme boljša, če se zdravi alergijski rinitis. Bolniki, ki imajo hudo obliko senenega nahoda, imajo pogosto težave z dihanjem, ki pa so posredno prenesene zaradi izrazitega vnetja v nosu. Za to, da se z zdravljenjem alergijskega rinitisa prepreči razvoj astme v kasnejšem obdobju, pa zaenkrat ni trdnih dokazov. Edino imunoterapija alergijskega rinitisa v otroštvu do neke mere preprečuje razvoj astme v odrasli dobi. Drži pa, da je tveganje za astmo pri nekom, ki ima alergijski rinitis, bistveno večje.«

Kakšna je povezava in alergijskim rinitisom in astmo?

»Astma in alergijski rinitis sta sorodni bolezni in se zelo pogosto pojavljata skupaj. Bolniki z astmo imajo v zelo velikem odstotku simptome rinitisa, bodisi alergijskega ali nealergijskega, in obratno.

Znaki astme so oteženo dihanje, piskanje v prsih, kašelj in zmanjšana spodobnost za napor. Bolniki v začetku pogosto opažajo suh, dražeč kašelj, ki jih ponoči prebuja, ob naporu jim zmanjkuje sape in jim piska v pljučih. Velik dejavnik tveganja za astmo je alergijska bolezen pri starših, kajenje v nosečnosti, izpostavljenost cigaretnemu dimu v zgodnji otroški dobi ter izpostavljenost določenim alergenom na delovnem mestu - v tem primeru govorimo o poklicni astmi. Astma je z zdajšnjimi zdravili zelo dobro zazdravljiva bolezen, čeprav je čisto ne moremo pozdraviti. Če bolnik redno jemlje predpisana zdravila, lahko živi popolnoma normalno življenje. Sama astma ne preprečuje telesne aktivnosti, razen pri tistem zelo majhnem odstotku bolnikov, pri katerih se astme z zdravili ne da zadovoljivo urediti.«

Kako kontroliramo astmo in kako jo zdravimo?

»Osnova za nadzor nad astmo je vprašalnik o urejenosti astme. Če se začne pojavljati nočni kašelj, če se bolnik zaradi težav ponoči zbuja, če se začne povečevati potreba po olajševalnih zdravilih, kaže, da se urejenost astme slabša, da se približuje poslabšanje. Nekateri bolniki z astmo si pri nadzorovanju bolezni pomagajo s posebnim merilcem, s katerim izmerijo, kolikšen je največji pretok zraka v izdihu. Pri poslabšanju lahko bolnik sam izvede določene ukrepe, s katerimi se prej dogovori z zdravnikom. Zdravila za astmo delimo v dve glavni skupini, na preprečevalce in olajševalce. Preprečevalci zdravijo astmatsko vnetje in preprečujejo nastanek poslabšanja bolezni, olajševalci širijo zožene dihalne poti in blažijo težko dihanje. Preprečevalce je potrebno jemati redno, vsak dan, pogosto celo življenje. Med preprečevalce spadajo inhalacijski kortikosteroidi in antilekotrieni. Inhalacijski kortikosteroidi so zdravila, ki jih je potrebno vdahniti v pljuča, zato, da učinkujejo tam, kjer je to potrebno in nimajo stranskih učinkov na ostale organe v telesu. Ta zdravila so v zadnjih desetletjih astmo spremenila v dobro obvladljivo bolezen v večini primerov. Antilevkotrieni nimajo pomembnih stranskih učinkov, zaradi tega se jemljejo v obliki tablet. Vendar so redkokdaj lahko edini preprečevalec, pogosteje se uporabljajo kot dodatno zdravilo, kadar astma samo z inhalacijskim steroidom ni dobro urejena. Olajševalce bolniki jemljejo le ob težavah. Imenujemo jih tudi bronhodilatatroji, ker širijo dihalne poti – bronhe. Med olajševalce spadajo agonisti beta 2 receptorjev in antiholinergiki. Ta zdravila je vedno potrebno vdahniti v pljuča. Težje oblike astme zdravimo redno z dolgodelujočimi bronhodilatatorji.«