Ivan pride vedno prvi in odklene vrata podjetja

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
torek, 24. april 2007 / 06:00

Petek, 13. aprila, je bil za Ivana Fiferja vse prej kot nesrečen dan. Tega dne je namreč praznoval petdeseti rojstni dan, sodelavci v invalidskem podjetju IP Centra slepih in slabovidnih v Škofji Loki pa so ga za praznik prijetno presenetili.

Tudi to jutro je prišel na delo ob običajni uri. Čeprav se mu služba začne ob šestih, je v delavnici vsako jutro že ob petih, ko odklene vrata podjetja. Zakaj tako zgodaj, ga vprašam. Zaradi prometa, odgovori na kratko in slišati je logično. Okoliščine podrobneje pojasni mojster iz Ivanove delavnice Franc Kejžar. Ivan Fifer je namreč slep, z minimalnim ostankom vida zaznava le svetlobo. Živi v bloku v Podlubniku, sicer nedaleč stran od Stare Loke, kjer so v tamkajšnjem Centru slepih in slabovidnih invalidske delavnice. Odkar v Škofji Loki obnavljajo selško vpadnico v mesto in je Podlubnik že vso pomlad razkopan, je jutranji promet na cesti še hujši kot ponavadi. Zato gre Ivan raje uro prej od doma, da v miru prečka cesto, ki loči njegovo bivališče od delovnega mesta. Ivan sicer pot od doma v službo pozna »na pamet«, sedaj pa si mora pogosteje pomagati z belo palico za slepe, da z njo zatipa vse nove ovire, ki so se pojavile, odkar je gradnja v polnem razmahu. Ivan sodi med starejše delavce invalidskega podjetja, ki sicer zaposluje 126 delavcev. Tudi po delovnem stažu je med starejšimi. V Škofjo Loko je prišel kot petnajstletni fantič, v invalidskem podjetju dela tako rekoč 35 let, odkar so ga tu zaradi slepote sprejeli na rehabilitacijo. »Sicer sem doma na Pohorju, v osnovno šolo sem hodil še v Slovensko Bistrico. Potem pa se mi je vid naglo poslabšal in poslali so me v Škofjo Loko na rehabilitacijo. Tu sem se priučil dela v kovinarski stroki, se zaposlil in to delo opravljam še sedaj. Veliko volje je bilo treba, da sem se naučil, sedaj pa ga kar obvladam,« pove Ivan, ki pri izdelovanju izdelkov kovinske galanterije pozna več različnih opravil.

»Naše podjetje je s svojimi izdelki na trgu, biti morajo, kot je treba in ni važno, ali ga je izdelal invalid ali povsem zdrav delavec,« pravi Franc Kejžar, ki Ivana pohvali kot vestnega delavca, ki v redu dosega normo in je pri delu uspešen prav tako kot videči sodelavci. Vsak dan dela polni osemurni delavnik in le redko je bil v vsej svoji dolgi delovni dobi na bolniški. Tudi to dejstvo govori o njegovi pripadnosti podjetju, enako kot že omenjeno jutranje odpiranje glavnih vrat. Kadar ga ni, ga sodelavci pogrešajo. Kot nekakšen inventar je, se šalijo. Pa s tem ne mislijo nič slabega. »Delo mi je všeč, kaj pa hočem,« pravi Ivan, ki rad pride v službo in jo bo zagotovo pogrešal, ko se bo predvidoma prihodnje leto upokojil. Delo v invalidskem podjetju je pomemben del njegovega življenja. Družine nima, s sostanovalcem Stojanom skupaj prebivata v enosobnem stanovanju v Podlubniku. Kaj še napolnjuje Ivanovo življenje? »Ob popoldnevih rad hodim v klub, ki ga ima društvo slepih in slabovidnih v bližini podjetja. Rad kegljam, v tem športu tudi tekmujemo, igram namizni tenis za slepe, berem zvočne časopise in tudi knjige. V mladosti sem se učil tudi braillove pisave, vendar jo le poredko uporabljam,« pove Ivan, mojster Kejžar pa doda, da Ivan zaradi dela s kovino nima več dovolj občutljivega tipa za branje pisave za slepe. Zanimivo se mu zdi, ko se slepi med seboj pogovarjajo, kaj so gledali po televiziji. Vsem je jasno, da televizije ne gledajo kot mi videči, kljub temu pa spremljajo oddaje in pozneje o njih izmenjujejo mnenja. Ob dejstvu, da ne vidijo, se pač bolj zanesejo na druge čute. Ivan si je življenje uredil tako, da je kolikor toliko samostojen. Kar lahko, opravi sam, za večje nakupe ali opravke v uradih pa potrebuje spremstvo. »Ljudje radi pomagajo,« zatrjuje. Poleg tega je Škofja Loka še kar dobro opremljena z oznakami za slepe in slabovidne, le nepredvidljive ovire včasih zastavijo njihovo pot. Ivan si pri hoji pomaga z belo palico. Od pripomočkov za slepe ima še »reliefno« uro. Od rojstnega dne naprej pa ima tudi mobilni telefon s posebnimi funkcijami za slepe. To je bilo darilo sodelavcev, presenečenje, ki so ga uspešno skrivali do praznika in ga z njim zelo razveselili.