Nepravi anglofil, ki odhaja v London

Besedilo: Boštjan Bogataj
torek, 24. april 2007 / 06:00

Lenart J. Kučić, novinar in anglist, je letošnji prejemnik nagrade Društva novinarjev Slovenije Bratstvo resnice za dosežke mladih novinarjev v letu 2006.

Lenart J. Kučić, doma z Dolenje Dobrave, dela v gospodarskem uredništvu Dela in je specialist za področje informacijskih tehnologij in telekomunikacij. Je umirjen in artikuliran sogovornik, z ogromno vedenja in ostrimi pogledi na slovensko novinarstvo. Ve, kaj hoče, in ve, kaj lahko pričakuje od drugih.

Nagrada je priznanje za minulo delo. Ali boš zaradi nje v prihodnje lažje delal ali ti bo predstavljala veliko obveznost?

»Velike razlike ne bo. Novinarji se morajo dokazovati vsak dan sproti, že naslednji dan ti pretekla slava nič ne pomaga. Drži pa, da sem nagrade vesel, ker pokrivam specifično področje, ki na prvi pogled ne sodi na prvo stran časopisa ali v prve minute informativnega programa. Dotikam se tematik, ki bodo za večino aktualne šele čez nekaj let. Moja prednost in slabost je, da po izobrazbi nisem inženir pač pa računalniški uporabnik od petega leta starosti. Zanimajo me tehnologije in njihovi vplivi na družbo, vsakdanje življenje. Te pojave smo poskušali opisovati že v Delovi prilogi Infoteh. Sodobnih tehnologij se je mogoče lotevati tudi na lažji način – da preprosto opisuješ nove izdelke – vendar me to ne zanima.«

Si zato začel pisati za Sobotno prilogo, kjer lahko poveš več in na svoj način?

»Kolumne so zelo oseben, komentatorski žanr. Priznam, da se zgledujem po angleški ali ameriški novinarski šoli, saj želim iz usode posameznika izpeljati širšo zgodbo. Nekatera besedila so bolj strokovna, namenjena ožjemu krogu bralcev, druga pa so predvsem človeška. Velikokrat sem dobil odziv bralca, ki mi napiše ali reče »joj, to pa drži«. Včasih mi uspe v kolumnah ubesediti nekaj, kar bralci zgolj slutijo. Tak način pripovedovanja tehnoloških in gospodarskih novinarskih zgodb je v tujini že dolgo uveljavljen, pri nas pa še ne.«

Monopoli

Leto in pol mineva od izida knjige Monopoli, ki sta jo pripravila s prof. Sandro Bašič Hrvatin, ki govori o analizi lastništva medijev v Sloveniji. Se je do danes kaj spremenilo, ali lahko danes zasledimo nov, politični monopol?

»Spremenili so se ljudje, struktura pa ne. Že takrat sva opozarjala na zelo specifično strukturo medijskega lastništva, ki omogoča zlorabe, predvsem s strani države. Če država ne bi imela prevelikega vpliva na medije, se ne bi moglo zgoditi, da leto dni po menjavi oblasti na praktično vseh pomembnejših uredniških in vodstvenih mestih sedijo drugi ljudje. Da bi zamenjava oblasti prinesla tudi množično zamenjavo urednikov, se ne zgodi v nobeni normalni državi. Na zahodu se ukvarjajo z drugačnimi težavami, predvsem pritiski kapitala in željo lastnikov po vse večjih dobičkih. Občutek, da se politika vmešava v medije, se je v zadnjem času okrepil, neke mere tudi zaradi vodstvene nesposobnosti oblastnikov. Spreten vodja bi zamenjal le nekaj ključnih kadrov, da bi uveljavil svojo voljo, ne bi se pa vtikal v vse – od kronike do vratarja. To vzbuja slabo voljo in občutek ogroženosti med vsemi zaposlenimi. Vzdušje v večini medijev se je drastično poslabšalo. Številni novinarji se sprašujejo, kako dolgo bodo še imeli svoje službe in katerih zgodb jutri ne bodo več smeli pokrivati. Vse to zelo vpliva na delovni proces v medijskih hišah. Profesionalno gledano je danes na uredniških položajih veliko ljudi, ki so si obuli prevelike čevlje in svojega dela preprosto ne znajo dobro opravljati. Takih je danes več kot prej. Ampak vse našteto lahko zamegli bistvena vprašanja. Ali se je prej politika vmešavala v medije? Da. Ali je bilo prav? Ne. Ali se vmešava danes? Da. Ali je to prav? Ne. Spremembe so nujne.«

Kdaj meniš, da se bodo zgodile?

»Prve spremembe se bodo zgodile, ko bodo slovenski mediji dobili »normalne« lastnike. To pomeni, da bodo strateški in se bodo z mediji ukvarjali kot osnovno dejavnostjo ali pa jih bosta zanimala le vložek in dobiček. Ali bodo medijski prostor dejavneje vstopili tuji lastniki - kar se bo zgodilo prej ali slej ali domači, ne bo bistvene razlike. Šele takrat bomo zaključili tranzicijo. Seveda pa nas potem čakajo tudi novi problemi.«

Debata o medijih se največkrat vrti zgolj o večjih, nacionalnih medijih. Ker prihajam iz regionalnega časopisa, me zanima, kaj meniš o razmerah manjših medijih.

»Na regionalni ravni je pogosto še veliko huje. V lokalnih medijih je manj redno zaposlenih novinarjev, kar pomeni nižjo socialno varnost Povezave med lokalnimi centri moči in novinarji hitro postanejo sporne. Marsikateri lokalni župan ali podjetnik se rad postavi v vlogo direktorja, odgovornega urednika. Eden večjih problemov slovenskega novinarstva je tudi, da ne poznamo jasnih novinarskih karier. Med starejšimi novinarji in mladimi, nikoli zaposlenimi honorarci, zija ogromna generacijska luknja.«

Ustvarjalno obdobje z Infotehom

Naj se vrnem malo nazaj. Bralci in kolegi smo te opazili, ko sta skupaj z Luko Dekleva Humarjem ustvarjala in odpirala teme v prilogi Infoteh. Pri tem projektu se je že opazila tvoja specializacija.

»Največja Lukova zasluga je, da se je tega področja lotil novinarsko. Pred Infotehom tehnološkega novinarstva skoraj ni bilo, saj so se avtorji ukvarjali predvsem z opisovanjem konkretnih izdelkov: računalnikov, strojne in programske opreme, iger … Če sem malce zloben, je bilo zelo podobno kot pri avtomobilskem novinarstvu. Novinarji zapišejo tehnične lastnosti avtomobila, najhujša kritika pa je, da armatura »na pogled deluje rahlo ceneno«. To je zelo varen novinarski odnos do proizvajalcev, saj se nikomur ne zameriš. Vendar s tem ne koristiš nikomur, saj se postaviš v odvisen odnos. Zakaj ne bi namesto o konjskih močeh kdaj pisali tudi o ekoloških temah, prometni politiki, odnosu Slovencev do avta in podobno. Tega se pri nas avtomobilski novinarji skoraj ne lotevajo. Podobno je tudi na področju uporabniške elektronike.«

V prilogi ste se lotevali predvsem Telekoma Slovenije.

»Ne nalašč. Luka je pač začel zastavljati klasična novinarska vprašanja: koliko bo nekaj stalo, kdo bo plačal in kaj bo imel od tega uporabnik. S Telekomom smo se veliko ukvarjali predvsem zato, ker je bil monopolist in kot tak skoraj sopomenka za slovenski telekomunikacijski trg. Ker je bil Telekom monopolist, nas je zanimalo, kaj to pomeni za razvoj trga.«

Pobarval črno beli monitor

O računalnikih veš vse in še več. Kako ti je to lahko uspelo, če vemo, da prihajaš z Dolenje Dobrave, v okolici pa niti pametne internetne povezave ne poznajo?

»Trditev o poznavanju računalnikov je pretirana. Vsak programer, vsak heker ve veliko več.«

Kot novinar bi lahko uporabljal zgolj urejevalnik besedila, elektronsko pošto in včasih še brskalnik.

»Zame je računalnik orodje, z njim pa sem se srečal zelo zgodaj. Poleg knjig in še česa sem za računalnik porabil ogromno časa. Kak moj vrstnik je takrat obvladal moped, ga v miže razstavil in sestavil, mu prirezal izpuh in dodal moč, jaz pa sem se takrat naučil na črno belem monitorju predvajati barvne igrice.«

In praviš, da tega področja ne poznaš dobro???

»No, to me je zanimalo. Časa je bilo dovolj, kot otrok se hitro učiš. Težko odgovorim na tvoje vprašanje, saj večina tistega, kar sem se o računalnikih naučil na Dolenji Dobravi, izhaja iz časov pred internetom Res pa sem že zgodaj uporabljal modem, tedaj še za prenos datotek po BBS.«

Kakšen prenos si imel?

»14.400 kb/s.«

Kaj bi rekel na to, da imajo v Lučinah še danes večinoma takšen prenos?

»Telekomunikacijski razvoj podeželja je za Slovenijo zelo pomemben, zato mora začeti država čim prej pripraviti ustrezne strategije in jih začeti tudi udejanjati v praksi. Objektivnih ovir za razvoj podeželja je veliko. Če potegneš optiko v ljubljansko četrt z nekaj deset stolpnicami, v njej pa v vsaki po 50 družin, to pomeni, da z razmeroma majhno naložbo dosežeš veliko uporabnikov. Na podeželju pa se cene izredno povečajo, saj je treba potegniti na kilometre kablov, dosežeš pa le nekaj gospodinjstev. Na Telekomu imajo določeno, kolikšno je minimalno število uporabnikov, da se lotijo investicije in priključijo ADSL. Na tem mestu jih moram pohvaliti, saj pokrivajo tudi kraje, kjer se jim ne izplača. Teoretično bi lahko v Lučinah postavili nekaj dostopnih točk, zakupili močnejšo povezavo do strežnika in pokrili lep del vasi z brezžičnim internetom. Zakaj je to pomembno? V tujini so že opazili, da so širokopasovne komunikacije eden od pomembnih dejavnikov za ohranitev prebivalstva na podeželju. Na ta način lahko prihajajo do informacij, hkrati pa niso izključeni iz informacijske družbe. To so nekomercialni projekti, ki so bolj kot od ponudnikov odvisni od države in lokalne samouprave.«

Kmalu v London

Septembra se odpravljaš v London, na podiplomski študij. Greš na študij novinarstva ali angleščine?

»Nič od tega. Ime študijskega programa je transnacionalne komunikacije in globalni mediji. Sliši se zelo »kunštno«, ampak ni tako hudo. Ukvarjal se bom s prihodnostjo medijske in komunikacijske politike.«

Slišal sem, da ti je Anglija zelo pri srcu. Je bil to razlog odločitve, ali …?

»Ne. Včasih zaradi ljubezni do angleške književnosti, medijev in še česa veljam za anglofila, vendar to ne drži povsem. Razlog je bolj pragmatičen. V Sloveniji takšnih študijskih programov ni. Če se želim na svojem področju naučiti kaj novega, nimam dosti izbire, ampak moram oditi v tujino. Najbolj razvite tovrstne programe poznajo v Angliji in Ameriki. Za Ameriko se nisem odločil, ker je preveč drugačen svet. Njihove prakse je zelo težko prestaviti v Evropo, zato bi se za Ameriko verjetno odločil, če bi hotel tam tudi ostati. Anglija pa je mešanica obojega. Poznajo liberalno gospodarsko okolje, hkrati pa poznajo vse institucije, ki so značilne za Evropo. Imajo javni servis BBC, ki me zelo zanima, imajo razvit medijski trg, imajo regulatorje, imajo telekomunikacijsko politiko … To je bil glavni razlog.