Šenčurjan v Ameriki

Besedilo: Martin Kadivec
nedelja, 22. april 2007 / 06:00

VII.

Čas našega bivanja v Ameriki pri bratu Tonetu in svakinji Mariji se je iztekal. Pa nas je brat presenetil. Z avtomobilom nas je popeljal v Washington, kjer živi njegova hči in moja nečakinja Mojca. Po osemurni vožnji smo se po osempasovni avtomobilski cesti pripeljali v glavno mesto ZDA. Nastanili smo se v hotelu Hilton, kjer je Mojca za nas rezervirala dve sobi. Ko smo se namestili, jo je brat poklical po telefonu. Ni preteklo veliko časa, ko smo se že pozdravljali, si izmenjavali darila in veselo klepetali. Naslednji dan zjutraj nas je turiste iz hotela že čakal avtobus, da nas popelje na ogled mesta. Vozil ga je šofer črnec, ki je bil obenem tudi vodič.

Washington je glavno mesto in sedež vlade ZDA. Leži na severovzhodnem bregu reke Potomac. Mesto je bilo ustanovljeno leta 1790, čez deset let je postalo sedež vlade. Ime je dobilo po predsedniku Georgu Washingtonu. Šteje okrog 600 tisoč prebivalcev, z okolico vred pa skoraj štiri milijone. Po 2. svetovni vojni so se v mesto začeli množično priseljevati črnci, tako da danes predstavljajo že tričetrt mestnega prebivalstva. Industrija je bolj slabo razvita. Najpomembnejša gospodarska panoga so storitvene dejavnosti (zvezni uradi), dobro je razvit turizem. Mesto ima pristanišče in je veliko železniško vozlišče. Grajeno je načrtno. Ima široke ulice, velike parke, arhive, knjižnice, muzeje, znanstvene inštitute, univerze, številne vladne zgradbe in je sedež katoliške nadškofije.

Mnoge od teh stvari smo si ogledali na krožni vožnji po mestu. Ustavili smo se pred Belo hišo, ki je uradni sedež predsednika ZDA. Opazovali smo jo od daleč, ker po terorističnih napadih turistov ne puščajo v bližino. Kupola kongresne zgradbe Kapitol se je bleščala v soncu in smo jo vneto fotografirali. Peljali smo se tudi mimo Pentagona, zgradbe ministrstva za obrambo ZDA. Po vodičevem opozorilu smo opazili na zgradbi rahlo liso, ki je nastala ob popravilu po terorističnem napadu. Videli smo Lincolnov in Jeffersonov spomenik, impozanten Washingtonov obelisk in spomenik ameriškim marincem. Pokazali so nam mestno katedralo z dvema stolpoma, lepo zgradbo železniške postaje, narodni arhiv, zgrajen v klasicističnem stilu pa zgradbe knjižnic, muzejev, univerz, znanstvenih inštitutov. Peljali smo se skozi stari del mesta, Aleksandrijo, kjer so hiše zidane tesno druga ob drugi. Opazovali smo prvo apoteko v mestu. Večkrat smo prekoračili reko Potomac.

Ogledali smo si cerkev, v katero je zahajal George Washington in je posvečena njegovemu spominu. Ima izredno preprosto leseno notranjo opremo: oltarno mizo s križem, mizo za branje evangelija, prižnico in na vsaki strani oltarnega dela svečnik s sedmerimi svečami. Zadaj je kor z orglami. Cerkev je brez poslikave. Pokazali so nam klop, kjer so po vojni sedeli predsedniki Roosevelt, Truman, Churchill. Odpeljemo se na posestvo Georga Washingtona. Bil je bogat lastnik plantaže. Brez večje formalne izobrazbe se je sam izobraževal. Živel je v 18. stoletju in je za tisti čas imel veliko knjižnico. Postal je prvi predsednik ZDA in je ameriški narodni junak. V kongresu so ga leta 1775 izvolili za glavnega poveljnika vojske za osvoboditev od Anglije. Pridobil si je velike zasluge pri organizaciji ljudske armade in v njenih bojih ter pri sprejetju ustave. Dvakrat so ga izvolili za predsednika. Poslopje njegove velike hiše je leseno. Ogledali smo si kuhinje, obednice, delovne prostore, sobe, kjer so poslušali glasbo, igrali šah. Baje je sprejel vsakogar, ki se je oglasil na njegovem posestvu. Ko sem gledal njegov portret, se mi je zdel tako preprost. Če bi bil živ, bi skoraj gotovo stopil med nas in nam podal roko. Malo stran od dvorca stojijo gospodarska poslopja: sušilnica za pršut in ribe, pralnica s čebri in škafi, vidimo lonce za gretje vode in likalnike, nato sledijo kolnice za kočije, hlevi za konje z vso opremo, sledijo lepi vrtovi, parki, pašniki z živino. V bližini teče reka Potomac. Ob družinskem grobu se poklonimo njegovemu spominu.

Odpeljemo se še v Arlington, kjer je ogromno vojaško pokopališče. Sredi parka je postavljen velik spomenik, vsak vojak pa ima svoj nagrobni kamen. Obiskali smo tudi grobišče ameriških vojakov, padlih v vietnamski in korejski vojni. V bližini je grobišče Kennedyjev, kjer sta v sarkofagu pokopana tudi predsednik John Fitzgerald Kennedy in njegova žena Jacqueline. Na grobišču plapola večni ogenj. Mračilo se je že, ko smo se vrnili v hotel. Ker je imel Mojčin mož ravno rojstni dan, smo šli v hotelu na skromno večerjo. Račun pa ni bil skromen. Preračunano v naš denar je znašal 80.000 SIT. Opoldne pa smo v neki samopostrežni restavraciji brez omejitve dobro kosili za 6 dolarjev. Torej tudi v Ameriki ni pomembno samo, koliko zaslužiš, ampak tudi, kako znaš obračati z denarjem. Naslednje jutro smo se poslovili in se vračali v Ohio. Čez nekaj dni pa smo iz Amerike poleteli v Evropo. V Münchnu bi se morali presesti v Adriino letalo. Dolgo nam niso dali dovoljenja za vkrcanje. Ko pa smo že sedeli v letalu, so nam sporočili, da se je letalo, s katerim bi morali potovati v Slovenijo, pokvarilo. S tem pa da se bomo peljali najprej na Dansko, iz Kopenhagna pa na brniško letališče. Tako se nam je dopust podaljšal za tri ure pa še Skandinavijo smo doživeli.