Ilika Šmid (1928-2007)

V spomin

Poslovili smo se od Ilike Šmid, upokojene učiteljice in ravnateljice. Ilika Šmid je kot učiteljica razrednega pouka poučevala številne generacije otrok najprej v svojem rojstnem kraju in kasneje na Dovjem. Na Čufarjevi šoli se je zaposlila v šestdesetih letih, ko sta bili še obe jeseniški šoli v eni stavbi na Tomšičevi. V tistih letih je poučevala predvsem matematiko v 5. razredu. Takrat je bilo veliko pomanjkanje učiteljev matematike in Ilika je takoj priskočila na pomoč. Učenci se je spominjajo kot dosledne, stroge, vendar pravične učiteljice. Konec šestdesetih let je Čufarjeva šola ostala brez ravnatelja. Kolegi in odgovorni na občini so jo povabili, da je prevzela vodenje šole. Zavedala se je odgovornosti prevzetih nalog in ravnateljevala odločno in s pokončno držo. V tem času je bilo v šolstvu kar nekaj korenitih sprememb - uvajanje celodnevne šole je bil njen velik izziv. Eden najbolj zahtevnih projektov pa je bila izvedba samoprispevka in kasneje gradnja novega šolskega centra na Plavžu. Bila je med najbolj odgovornimi pri tem zahtevnem delu. Vse to je od nje in sodelavcev zahtevalo veliko energije, volje in znanja. S skupnimi močmi nam je v celoti uspelo. In kot je pogosto rekla: človek mora imeti vajeti v svojih rokah. Še danes nam je naša njena šola v ponos. Iliko Šmid smo globoko spoštovali, predvsem zaradi njenega profesionalnega odnosa do ravnateljevanja. Po njeni upokojitvi, na začetku osemdesetih let smo spoznali še drugo, drugačno Iliko, toplo, razumevajočo, polno optimizma in sočutja. Prva sreda v januarju je bil dan, ki smo se ga vsi veselili. Tudi Ilika je vedno rada prihajala na srečanja upokojenih učiteljev in sodelavcev šole. Tako je bilo tudi letos. Ko bi le malo slutili, da je to eno zadnjih srečanj z Iliko. Da je bil letošnji 10. januar dan, ko je zadnjič prestopila prag svoje šole in nam je še zadnjič v nagovoru povedala, kako lepo ji je, da povabimo njo in sodelavce, da imamo priložnost poklepetati. Veliko nas je, ki smo imeli srečo, da smo bili Ilikini sopotniki, da je bila naša učiteljica, sodelavka, ravnateljica, prijateljica in tovarišica – v pravem pomenu besede. Ne bo je več, drage Ilike, vendar ostala bo z nami – zapustila nam je veliko in tega se ne da pozabiti.