Zvesti Gorenjskemu glasu

Marjan Hafner je po rodu Škofjeločan, ki od nekdaj rad zahaja v hribe.

Tam je spoznal tudi ženo Tončko, s katero sta najprej živela v Tržiču, pred dvainpetdesetimi leti pa sta se preselila v Kranj, kjer živita še danes. Ker žena ni hodila v službo, sta zavoljo tega, da ji ne bi bilo dolgčas, naročila Gorenjski glas, da jo je kratkočasil. Marjan je po poklicu avtomehanik, dolgo je bil zaposlen pri poklicnih gasilcih kot vodja vzdrževanja. Ljudje se ga najbolj spomnijo po tem, da je bil več kot dvajset let član izpitne komisije za pridobitev vozniškega dovoljenja v Kranju. Z ženo sta ves prosti čas izkoristila za obisk planin. Marjan z grenkobo ugotavlja, da so vsi prijatelji, ki so jih družile gore, že pokojni ali zelo bolni. Sam se, čeprav ima zaradi padca s hruške pred mnogimi leti težave s hrbtenico in nogami, še vedno rad odpravi na Valvazor, Roblek ali Šmarjetno goro, čeprav si pri hoji pomaga s palico. Ima probleme z očmi in moško zadevo, prostato, žena pa s koleni in zato jima obiski pri zdravnikih niso tuji. V Gorenjskem glasu najprej pregleda osmrtnice, saj vedno koga pozna. Zanimajo ga lokalne novice, politike ni veliko, v planinskem kotičku pa preverja, če je opisani vzpon že opravil. Veliko tur ima zapisanih, da ne bi šle prehitro v pozabo. Ima dva sinova, oba sta poročena, in štiri vnuke. Najstarejši med njimi gre po njegovih stopinjah, saj je zavzet planinec …