Punčka, ki ima pisane lase

Punčka s pisanimi lasmi – tako je mala Eva poimenovala deklico, ki jo je srečala na igrišču. Desetletna deklica res ni imela ne rjavih, ne rumenih, ne črnih las. Imela je pramene različnih barv, kar je za deklice njene starosti postalo nekaj običajnega. Pa je res treba tega? Mogoče bo tole zvenelo starokopitno, ampak vseeno bom povedala naglas. Otroci naj pred trinajstim, štirinajstim letom ne bi imeli na glavi ničesar drugega razen svojih las, kakšnega mini okrasja seveda in kdaj pa kdaj uši. Z vsem drugim mislim predvsem na barvo. Groza me je spreletela, ko sem pred kratkim pogledala v otroški voziček in tam videla še ne enoletnega fantiča, ki je imel prav pisano frizuro. Ne, ni se pobarval s prstnimi barvami, marveč mu je lase pobarvala kar njegova mama – le kaj jo je gnalo v to noro dejanje? To je vendarle tako, kot bi šla pobarvat modre spominčice, ki rastejo za našo hišo. Ali pa spreminjati cvetove češnje v bolj roza. Kaj niso vsi otroci sami po sebi tako lepi, da je vsako dodatno okraševanje z barvami kot »kič«? No, meni to ni všeč. Poleg tega da s tem krademo otrokom njihovo otroštvo, počnemo odrasli še nekaj. S tem, ko jim prezgodaj dovolimo početi stvari, ki so od nekdaj sodile v domeno pubertete in odraslega sveta – jim zelo prefinjeno krademo njihovo kasnejše orožje, s katerim bi se lahko uprli v puberteti. Včasih smo svojo puberteto pokazali prav s spremenjeno frizuro, drugačno obleko, z različno glasbo. Vse to sedaj otroci dobijo že v paketu, ki se mu reče otroštvo. In ko bi se morali v času pubertete upreti, se nimajo več s čim. Predčasno so uporabili tako frizuro, kot glasbo in obleko. Tako kažejo svoj upor in odpor s svojimi telesi – se drogirajo, režejo sebe, hujšajo in še kaj. Mogoče bi bili naši pubertetniki nekoliko bolj »normalni«, če bi jim odrasli pustili otroštvo nedotaknjeno. Nobene potrebe ne vidim, da zdrave, lepe otroke spreminjamo v pomanjšane odrasle. Ne barve na glavo, ampak pamet v glavo …