Gorenjska kulturna pokrajina

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 13. april 2007 / 06:00

Gorenjska postaja ob zemljepisni tudi politična pokrajina. Ob tem se sprašujemo, ali se nam bo pokrajina zgodila le na birokratski ravni ali tudi na drugih področjih družbenega življenja. Tudi v kulturi?

O tem, da je Gorenjska že sama po sebi kulturna pokrajina, ne gre dvomiti. Naši predniki so naravo pod Alpami sooblikovali tako, da je nastala prelepa kulturna krajina. Narava je že pred Gorenjci ustvarila prizore, ki jih doživljamo kot krajinske ikone. Pogledi na severno steno Triglava iz Vrat, na Jalovec s Slemena, Špikovo skupino iz Martuljka, na Blejsko jezero z otokom na sredi in gradom vrh strme in samotne skale, pa na Bohinjsko jezero tam nekje pri cerkvici sv. Janeza Krstnika – te in še druge so podobe, ki sodijo na slovenski oltar. Da ne govorimo o prispevku, ki ga je dobri duh Gorenjske, njen genius loci, dal slovenskemu narodu tako, da se je izrazil z izjemno govorico najbolj ustvarjalnih posameznikov s Prešernom na čelu. Svetišče Marije Pomagaj na Brezjah pa je postalo eno od narodovih duhovnih zdravilišč …

Zdaj, ko se v Sloveniji poleg že dolgo dejansko obstoječih ustanavljajo še uradne pokrajine (kot vmesna samoupravna ustanova med državo in občinami), se nam zastavi vprašanje, ali bodo te samo še ena od birokratskih instanc ali kaj več? Na Glasovi preji o pokrajinah, ki se je zgodila 29. marca na Dvoru Jezeršek v Zgornjem Brniku, je prevladalo spoznanje, da morajo pokrajine postati tudi razvojna priložnost. Mišljen je bil seveda predvsem gospodarski razvoj Gorenjske, a zakaj ne bi pomisli še na druge razsežnosti družbenega življenja. Na kulturo, denimo?

Gorenjska ima celo vrsto kulturnih ustanov, poklicnih in ljubiteljskih: knjižnic in knjigarn, muzejev, arhivov, galerij, (pol)poklicnih gledališč in amaterskih odrov, pevskih zborov in instrumentalnih orkestrov, koncertnih dvoran in glasbenih šol, sedanjih in še več nekdanjih kinodvoran, množico različnih društev in – ne nazadnje – celo vrsto individualnih ustvarjalcev. Recimo, da vse to sestavlja gorenjsko kulturno mrežo. Kar pa še ne pomeni, da dejansko funkcionira kot omrežje. Večina v tej množici naštetih dejavnikov deluje tako, da je vsak sam zase. Povezave so redke, naj gre za gostovanja, obiskovanja, zamenjavo, pripravo skupnih prireditev. Scena je torej bogata, a razdrobljena in razpršena.

Po drugi strani bi verjetno večina soglašala z domnevo, da na Gorenjskem ne potrebujemo kulturnega centralizma. V državi ga pač imamo, ljubljanskega. A to še ne pomeni, da bi ga morali imeti še po pokrajinah. Kranj osrednji muzej, knjižnico in gledališče že ima, ne potrebuje pa še svojega Cankarjevega doma, pa gorenjske opere, gorenjske narodne in moderne galerije in kar je še takega. Bilo bi sicer čisto dobro, če bi imel še kaj od tega. A stvar je v tem, da mesto in pokrajina takšnih institucij ne bi zmogli, niti finančno niti kadrovsko. Pa še ljubljanske so preblizu.

Tisto, kar potrebujemo, je omrežje, gorenjska kulturna mreža. Da bi bila vsa ta množica kulturnih ustanov in posameznikov bolj povezana, da bi delovala bolj usklajeno in izbrane projekte pripravila v skupaj. Za to bi zadostovala manjša strokovna služba, nekaj takega, kar imajo gospodarstveniki in podjetniki v Regionalni razvojni agenciji Gorenjske in firmi BSC, Poslovno podporni center d. o. o., Kranj. Ali pa kmetje v strokovni službi Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije. Svetovalna služba, ki bi pomagala zainteresiranim kulturnikom pri pripravi projektov in v prijavah na različne razpise. Podobno nalogo delno že opravlja JSKD – Javni sklad za kulturne dejavnosti, ki ima svoj sedež v Ljubljani, izpostave pa tudi v gorenjskih upravnih enotah, vendar je njegova dejavnost omejena pa področje t. i. ljubiteljske kulture in ni vsegorenjska. Vsegorenjska kulturna mreža pa bi morala zajeti vse kulturne dejavnike. Sicer pa, kot že rečeno: ne gre za to, da bi nujno potrebovali osrednje gorenjske kulturne ustanove, zbrane v enem središču. Bolj gre za to, da bi tiste, ki so razpršene po vsej pokrajini, delovale bolj povezano in ambiciozno. To je tudi v duhu časa.

Sociologi ugotavljajo – na to je na Glasovi preji opozoril dr. Zdravko Mlinar – da se v evropski družbi že par desetletij dogaja »prehod od območne k omrežni organizaciji družbe« (network society). Procesi povezovanja in združevanja se ne odvijajo več le znotraj posameznih in med seboj izključujočih se teritorialnih enot. Vse bolj je aktualno interesno in programsko povezovanje čez take ali drugačne teritorialne meje. Zato lahko tudi na področju kulture sklenem podobno kot smo na Glasovi preji za pokrajino v celoti: pokrajina ne sme (p)ostati le politično (samo)upravna tvorba. Postati bi morala generator novih razvojnih priložnosti na vseh področjih družbenega življenja, tudi v kulturi ...