Delo je vrednota (3)

Otrok nima predstave, kaj vse je potrebno postoriti za »normalno« funkcioniranje v neki družini. Zato je najbolje, če se usedemo skupaj in na list napišemo prav vsa družinska, gospodinjska in druga opravila. V pomoč nam bo, če vsak vidi sebe od jutra do trenutka, ko gre spat. Tako se bomo najlažje spomnili vsega, kar počnemo. Tak seznam lahko naredi tudi vsak zase, kjer pa je sodelovanje med starši in mladostniki postalo že bojno polje, pa naj to naredijo vsaj starši. Takšni seznami dajo jasno sliko o tem, v kolikšni meri so posamezni družinski člani obremenjeni. Po tem koraku imate vsaj dve možnosti. Prva je, da na svojem seznamu pogledate, koliko dela opravljate namesto drugih in poveste, da tega ne boste več počeli. Napišite na poseben list papirja, česa od danes naprej ne boste več delali in pri tem vztrajajte. Posledice bi morali občutiti tisti, namesto katerih ste delo do sedaj opravljali. Če ste do sedaj pobirali umazana oblačila v otroški sobi, potem s tem čim prej prenehajte. Otroku bo slej ko prej oblačil zmanjkalo. Največji strah staršev v takšnem primeru je, kaj si bodo ljudje mislili o vas, če bodo videli vašega otroka v umazanih, zmečkanih oblačilih. Najbrž nihče od njih ne bo pomislil, da imate dogovor, da oblačila operete samo, če so v košu za umazano perilo. Nihče ne bo pomislil, da otrok oblačila že ves teden meče nekam pod mizo in jih zjutraj potegne iz kupa, misleč, da bo mamo le toliko sram namesto njega, da bo zadevo uredila. Prav ta sram in strah pa nas največkrat ovirata, da bi bili dosledni. Večno vprašanje, s katerim se očitno rodimo Slovenci: Ja, kaj si bodo pa ljudje mislili? Tisti, ki imajo svoje otroke, so običajno tiho. Ali pa si dajo duška, kako imajo oni pridne, že čez en teden pa so v isti godlji nespoštovanja dogovorov. Tisti, ki imajo največkrat kaj za povedati, pa otrok nimajo ali pa so za svoje težave – slepi. Nenapisano pravilo v vzgoji se glasi, da lahko komentiraš dejanja drugih šele, ko na glas priznaš tudi svoje napake.