Nostalgično z Joan

Prejšnji petek je veliko dvorano Hale Tivoli skorajda napolnila ena izmed najbolj znanih ikon ameriške folk glasbe, Joan Baez.

Koncert se je začel s kar precejšno zamudo, kar pa so po prihodu Joan Baez na oder obiskovalci hitro pozabili. S čajem v roki in šalom okrog vratu je takoj dala slutiti, da na tokratnem koncertu ne bo mogoče slišati njenega čistega soprana. Sicer izredna in duhovita pevka s prisrčnim smislom za humor, si je med skladbami vzela kar precej časa za pripovedovanje zgodb in šal. Večine to ni motilo, nasprotno, bili so navdušeni, marsikdo pa je opazil, da je imela resne težave z glasom in nekaterih skladb ni mogla dobro zapeti. Težave so ji povzročali tudi akordi in besedila, ki jih je občasno pomešala, vendar pa ji to lahko pri 66 letih pač oprostimo.

Še najbolj je zmotilo to, da je v tako veliki dvorani nastopila zgolj s spremljavo dveh kitaristov, kar bi sodilo v bolj intimnejši, manjši prostor. Žal je bilo ozvočenje tako potiho, da se je slišal prav vsak šepet in škljocanje s fotoaparati ter mobilnimi telefoni, kar je motilo tudi njo. Kljub vsemu pa je Joan Baez vendarle legendarna, spoštovanja vredna pevka, ki se lahko pohvali z nastopom na Woodstocku, glasbeno aktivna pa je že skorajda pol stoletja. Na tokratnem koncertu je navdušila s kar nekaj uspešnicami in priredbami, kot so Diamonds and rust, Gracias a la vida, Suzanne, Joe Hill, Sweet sir Galahad idr. Na koncu je skupaj z dvorano zapela še Imagine in Amazing Grace, po koncertu pa je prijazno delila podpise in poklepetala z oboževalci. Predvsem nostalgičen koncert s še danes aktualno sporočilnostjo skladb in lepim spominom na sedemdeseta.