Sedmica: Politični šarmer

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / petek, 6. april 2007 / 06:00

Slovenija je rojena pod srečno zvezdo. Kljub shizofrenim notranjepolitičnim razmeram – da ne bo hude krvi, v mislih imam poslanske prestope in izstope ter posledično razsutje še pred kratkim najmočnejše politične stranke, medsebojna podtikanja in nezaupanje med posameznimi političnimi akterji, primer so sveži dogodki v Sovi, pestrost zamisli o vodenju zunanje politike, reševanje odprtih vprašanj s sosednjo Hrvaško, afere in aferice, ki nenadno vzniknejo in nenadno poniknejo, javni spor predsednika države s predsednikom vlade ali predsednika vlade s predsednikom države, zapleti z izvolitvijo oziroma neizvolitvijo guvernerja Narodne banke in še bi lahko naštevala – je Slovenija politično in gospodarsko stabilna država ter kolikor toliko suverena partnerica v mednarodnih odnosih.

Precej manj politično suveren in stabilen kot država je za moje dojemanje aktualnih notranjepolitičnih razmer Borut Pahor, predsednik stranke, ki je po javnomnenjskih raziskavah v tem času v izjemno ugodnem položaju. Z zunanjo dopadljivostjo, ki med drugim predpostavlja pravšnjo mero nasmeška, izpiljeno držo in premišljene gibe, akutno pozitiven odnos do sveta in političnih nasprotnikov oziroma z vrhunsko izurjenostjo prikrivanja problemov in težav, s čimer ni, se razume, nič narobe, je vsekakor sposoben šarmirati dobršen del volilnega telesa. Resnici na ljubo, poleg izšolane dopadljivosti ima Borut Pahor tudi konkretne, vsebinske sposobnosti, saj se ni izkazal samo z vodenjem stranke, pač pa tudi državnega zbora. Politične suverenosti in stabilnosti pa pri najboljši volji pri njem ravno ne čutim. Nasprotno. Za moje dojemanje razmer na notranjepolitičnem odru je Borut Pahor žrtev političnega kupčkanja, ki poteka v zakulisju. Se pravi, daleč od oči javnosti. Ne verjamem namreč, da sam pri sebi ne ve, kaj bi v prihodnjih letih počel; ali bi bil raje predsednik države ali predsednik vlade, če bi pač tako naneslo. Povedano drugače, ali bo kandidiral na letošnjih predsedniških volitvah ali ne, ni odvisno od njegove volje ali volje volilne baze, ampak od razvoja dogodkov in razmerja moči znotraj stranke po prihodu Ropove četice poslancev.

Če bo Borut Pahor prisiljen izdahniti »da« in pristati na predsedniško kandidaturo, je to začetek konca njegove politične kariere. Navsezadnje si tudi Janez Drnovšek že nekaj časa beli glavo z vprašanjem, kaj bo počel, ko ne bo oziroma če ne bo več predsednik države. Vsekakor je Borut Pahor prvič, premlad in drugič, dovolj sposoben za kaj drugega kot za predsednika države. (Pri tem, se razume, predsedniške funkcije ne omalovažujem ali podcenjujem.) Vprašanje, ki se v političnih razmerah bi – ne bi postavlja, je, kdo je Pahorjev notranji »sovražnik«. Sama ga vidim v brodolomcu Antonu Ropu, ki ga je Borut Pahor pred kratkim v svoje vrste sprejel z razširjenimi rokami in nasmehom na obrazu. Pri tem je, vsaj po mojem prepričanju, na skrivaj škripal z zobni. Dvomim namreč, da je Anton Rop, v najboljših letih in z bogatimi političnimi izkušnjami, človek, ki je pripravljen igrati drugo violino. Dvomim pa tudi, da je SD na prihodnjih državnozborskih volitvah sposoben pripeljati do zmage.