Skozi okno se daleč vidi

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 6. april 2007 / 06:00

Zgodba o Fridi in njenem boju z duševno boleznijo

Frida je po duši in po koreninah Primorka. Tam je odraščala, naredila osnovno šolo, pomorsko in potem še višjo upravno šolo. Bila je nemiren tip, saj je več let plula po morjih, največkrat pod drugo zastavo, ne pod domačo. Raje kot z ženskami se je družila z moškimi. Mogoče tudi zato, ker je odraščala v družini, v kateri ni bilo veliko žensk.

»Bili smo totalno nora familija,« se mi drobno zasmeje, medtem ko se usedeva za eno od miz restavracije, tik ob Blejskem jezeru.

»Moj ded je domala celo življenje klošaril po obali. Dokler se ni spoznal z babico, se čez noč zresnil in v svojem petdeset letu začel delati otroke, skrbeti za vinsko trto in pisati. Napisal je lepo število pesmi, ki jih ni nikoli izdal, še zmeraj jih hrani moja polsestra, vsi pa upamo, da bomo nekoč zbrali dovolj denarja tudi za to, da bodo izšle v knjižni obliki.«

Fridina mama je kmalu po rojstvu drugega otroka zbolela za poporodno depresijo. Ker je tudi ona bila umetniška duša, so vsi mislili, da se je pač preselila v svoj svet, in se niso kaj prida zmenili za njene blodnje.

»Potem je bratec Simon zbolel. Imel je hudo drisko, bil je že popolnoma dehidriran. Povsem slučajno se takrat pri nas oglasi patronažna sestra in njenemu bliskovitemu reagiranju se imamo zahvaliti, da je dojenček preživel. Mama je le sedela na kavču, gledala skozi okno in se smehljala. Od takrat naprej smo vedeli, da kadar se smehlja, da je bolna in da ji moramo pomagati.«

Fridina mama se je zelo počasi opomogla. Vendar potem nikoli ni bila več taka, kot bi morala biti. Ni hodila v službo, ni se posvečala otrokoma, ni skrbela za družino. Ponavadi je sedela na balkonu in gledala na morje ter sanjarila.

»Moj tata jo je imel silno rad. Še bolj pa deda, ki je bil naravnost zaljubljen vanjo. Vsi so jo nosili po rokah, kar me je, potem ko sem odraščala, zelo čudilo. Nenehno sem se spraševala, kako, za vraga, jo imajo lahko radi, če pa jaz kot njena hči, nimam nič od njene materinske ljubezni. Nikoli me ni vzela v naročje, nikoli me ni pogledala v oči, zmeraj je strmela skozi mene. Mislim, da sem bila stara komaj dobrih pet let, ko sem morala skrbeti za bratca, ga previjati, hraniti, tolažiti, ko se je jokal. Mama ni bila za nobeno rabo. Celo kuhal nam je deda. Vsak dan, točno ob določeni uri, je odprl vrata in postavil na mizo košaro iz katere je prijetno dišalo. Potem se je usedel k mami, jo objel okoli ramen in ji pripovedoval, kaj je tisti dan že doživel. Nato naju je z bratom pobožal po laseh, naročil, naj bova pridna in spet odšel. Ob dveh se je vrnil iz službe tata in šele takrat smo bili prava družina. Tata je bil izjemen človek, brez prave izobrazbe, ampak zelo inteligenten, razgledan in iznajdljiv. Konec koncev ga je k temu prisililo življenje, saj je moral sam skrbeti za družino. Sem in tja, ko mu je počil film, je za kakšen teden izginil in se potem vrnil ves povaljan in smrdeč. Deda mi je nekoč dejal, da si je šel napolnit dušo, ker drugače bi se še njemu zmešalo. Jaz pa sem nagonsko vedela, da je tisti teden kolovratil od gostilne do gostilne in se ga nalival …«

Frida je bila tista, ki so ji nenehno naročali, naj bo močna, naj sprejme na ramena to ali ono breme, naj pazi na brata, naj se nauči kuhati, naj bo pridna v šoli, naj mimogrede skoči še v trgovino, naj pospravi po stanovanju, naj obesi perilo, naj drži mamo za roko, kadar je ta depresivna in slabe volje.

Vsi so pričakovali od nje nemogoče. Zlasti deda. Po svoje jo je imel rad, še raje pa je imel svojo hčerko, njeno mamo.

»V puberteti, ko so moje prijateljice doživljale prvi poljub, pa prvi zmenek, prvo ljubezensko pismo, sem bila jaz doma »deklica za vse«. Mama je sicer občasno odhajala v psihiatrično bolnišnico, da se mi je v tistem času malo oddahnilo, a niti ne tako pogosto, da bi lahko zadihala. Potem je zbolela še nona, čez noč umrla, in deda je, kljub visoki starosti, s svojim nastopom še zmeraj vzbujal avtoriteto in spoštovanje. Zaradi skrbi za hčerko se je nekega lepega dne preselil k nam in temu nihče ni upal ugovarjati. Zato pa smo morali prevzeti del opravil v njegovem vinogradu, kar spet ni bilo lahko. Tata si je medtem našel ljubico, vsi so to vedeli, celo brat, ki je bil še majhen. Edino deda mu je zameril in mu je očital, da če bi se malo bolj brigal za ženo, ona ne bi bila bolna. Ohja, res sem živela v nekem kaosu, iz katerega nisem videla izhoda. Še več: počasi sem postajala jezna na vse, ki so me ovirali na moji lastni poti. Želela sem študirati, zbežati v svet, biti samostojna, imeti fanta, se mečkati z njim, če bi me bila volja, toda nič od tega se ni zgodilo. Bila sem priklenjena na dom, kjer sem igrala varuško bratu in negovalko mami. Deda je upam, da se bom vpisala na medicinsko srednjo šolo, toda meni kaj takega ni padlo na pamet.