Trobentice

"Kaga pa saseda praje?"

Ko pomlad prebuja prve popke na drevesih, v nas vzbrstijo nove želje in prebudijo speči zimski Jaz globoko v nas …Vonj po prvih pomladnih cvetlicah se razlije daleč do naše speče duše in jo nagajivo požgečka. Včasih se mi je zaradi vseh teh lepih drobnih stvari na lica prikradel nežen nasmeh, danes pa namesto njega ostanek kislega nasmeha predolgo ostaja na mojih licih. V meni prebudi bolečino in bojazen, da počasi postajamo ogrožena vrsta. Kajti prav tako, kot pomladne cvetlice prodirajo skozi zemljo kot nore, poganjajo na istih travnikih nove zgradbe, bodoči apartmaji morda, novogradnje, za katere le redki vedo njihov pravi namen. Slednje potiho ubijajo prijeten vonj naših cvetlic in ga zastrupljajo z vonjem po denarju,… Pa naj nam je slednji vonj še tako privlačen, saj ga ni nikoli preveč, bomo prekleto pogrešali tistega po vijolicah morda ali po trobenticah, ki nas rumeno pozdravljajo iz še ne preredkih travnikov …

Pa sem kljub vsemu vesela, da tu živim, vsako jutro, ko se v nov dan prebudim. In vsaka pomlad prebudi v meni nove ideje, nova veselja, nove dvome. Dvome, če delamo prav, ko dopuščamo, da tuj vonj po denarju zasenči našega pristnega po cvetlicah, po senu, po domačem gnoju morda … in me je strah, da bo ta slednji vonj, pa čeprav velikokrat neprijeten, postal mit, saj bodo počasi izginile vse kmetije, ker bodo želje po novem vonju po denarju postale večje in mogočnejše od preprostega življenja oz. preživetja.

Me je strah, da potem ne bomo več zanimivi za turiste, saj oni ljubijo in iščejo prav to, kar mi ravnodušno puščamo prikrivati oz. iztrebljati … Potem bomo lahko kaj kmalu s sklonjenimi glavami pozdravljali za visokimi zgradbami skrite poglede na čudovito naravo, kjer se bo iz najdražjega apartmaja bohotil najčudovitejši razgled na Prisank. In če bo Prisankovo okno ostalo nezastekljeno in če na vrhu Špika ne bodo zgradili moderne restavracije s čudovitim razgledom, bomo ohranili delček pristnosti. Malo nas je, ki še verjamemo v škrate in vile, malo, ki nam je žal zgornjesavske idile. Malo nas je še ostalo, ki vsako pomlad znova želimo zapiskati na rumene trobentice ali si jih skupaj z regratom privoščiti v solati …A veliko jih je, ki nimajo časa niti moje prve kolumne prebrati, kaj šele regrat nabrati, pa čeprav pred svojimi vrati …