Ljudskim pesnicam še ni zmanjkalo navdiha

V Žirovnici je nekaj upokojenk, ki jim pisanje pesmi predstavlja veliko veselje.

Šele, ko si v pokoju imaš čas za ustvarjanje, pisanje pesmi, prelivanje misli na papir, so ugotavljale naše tri sogovornice Mara Kokalj, Ivanka Pogačar in Julijana Rejc. Pa niso edine v žirovniški občini, ki jim pisanje pesmi pomeni veliko veselje; zelo rade menda verze kujejo tudi Marija Lužnik, Angela Noč in Katarina Eisebith. Kakorkoli že, tokrat smo obiskali Maro, Ivanko in Julijano in zdi se, da pri nobeni od njih pesniški vrelec še ni usahnil. Prav nasprotno. Šele v jeseni življenja so našle zadosti časa za ustvarjanje, saj so jim pred desetletji vsakodnevne obveznosti to skoraj povsem onemogočale.

Mara je začela ustvarjati pred desetimi leti. »Velikokrat se zgodi, da ponoči ne morem spati in takrat ponavadi dobim navdih za pesem. Včasih si jih nisem zapisovala sproti in sem jih do jutra tako že pozabila, zdaj pa verze takoj prelijem na papir,« pripoveduje Mara. V pesmih se loteva zelo različnih tematik, pogosto pa se v njih odraža humor. Ivanka je pred leti izdala tri pesniške zbirke. Kot velika ljubiteljica hribov, ki se na izlete večkrat poda tudi s planinsko sekcijo društva upokojencev, je tako eno namenila planincem, v dveh pa je zbrala otroške pesmi. Na zalogi ima še okoli tisoč pesmi, del tega želi zbrati še v pesniški zbirki za odrasle. Kot je povedala, je občasno ustvarjala že v otroških letih, in sicer predvsem prozo. Bolj resno se je pisanju začela posvečati šele ob upokojitvi. »Včasih cel teden ne napišem ene pesmi, potem pa me naenkrat nekaj prešine, dobim navdih in v enem dnevu ustvarim tri. Zelo različno je,« pravi Ivanka, ki sicer zelo uživa ob prebiranju pesmi Franceta Prešerna, ki je bil po njenem zelo velik mojster za verze.

Pesmi Julijane Rejc so, kljub temu da ima kar 93 let, zelo »sveže«. Prvo je napisala pri desetih letih, in sicer ko je Miklavžu nastavila peharček. Večkrat se je lotila domovinske tematike, precej pesmi je posvetila domačim krajem, nekaj jih je spesnila tudi v čast znanim rojakom iz vasi pod Stolom. Najlažje piše ponoči in zjutraj v čisti tišini, še posebej pa jo pomirja in navdihuje dež. Vse tri »ljudske pesnice« imajo torej veliko pesmi, ki jih bodo morda nekoč izdale v skupni pesniški zbirki. Seveda je to ni tako preprosto, saj je to povezano s precejšnjimi stroški. Do tedaj jih bodo objavljale v zborniku Literarnega kluba upokojencev Slovenije. Rade se udeležujejo tudi literarnih srečanj; od časa do časa tudi same pripravijo manjši literarni večer in recitirajo pesmi. Povedale so še, da vedo tudi za druge upokojenke v Žirovnici, ki naj bi prav tako pisale čudovite pesmi. »Vabile smo jih med nas, vendar te povsem zmotno mislijo, da niso dovolj dobre.«

Muhasta gospa

 

Sreča je prav muhasta gospa,

da ne rečem prav ošabna,

saj čeprav jo jaz prijazno vabim,

naj le kdaj se oglasi,

pa mimo mene le strmi, kakor da me ni.

 

Mogoče se ji zdi,

da rož premalo mi cveti,

mogoče pa nekoč se le ustavi

in prijazno me pozdravi.

 

Mara Kokalj

 

 

Čuden dan

 

Kakšen dan se vsi obračajo od mene,

pred menoj zavijajo stran

in gredo raje drugam.

 

Nikomur nisem storila žalega,

vedno pozdravljam prijazno

in ne pogovarjam se ošabno.

 

Kako naj se rešim tega,

ne vem, kaj naj storim,

kako naj se spremenim?

 

Vsakega poslušam pozorno,

z njim sočustvujem

in ga v stiskah razumem.

 

Ko pa jim je lepo

se veselijo z drugimi

in prišepetavajo zaupnosti.

 

Vse sprejemam potrpežljivo,

ko mi nihče ne pove novosti

in mi natresajo same norosti.

 

Še osamljena vrana sredi polja

razločno vpije iz daljave:

prav, prav, prav ti je!

 

Ivanka Pogačar

 

 

Matija Čop

 

Izpod biserov gora

svetal spomin živi,

na velikega jezikoslovca

Matija Čopa.

 

Matija Čop miren, bister učenjak

misel prava – učenje,

učil jezikov,

se devetnajst.

 

Da dr. Prešeren je pesnil,

ga prijatelj Matija navduševal,

France: »Piši, piši

tebi dan pesniški je dar.«

 

Mislec z bistro glavo,

kaj vse bi nam še dal,

a žal Savski val

učenjaku odložil je pero.

 

Spominska soba Matije Čopa.

Podobe zanimive, stare –

zgodovinski spomin

kakor sonce sveti nanje.

 

Ne daleč od Žirovniške vasi

melodija valov reke Save

noč in dan

šumi, šumi …

 

Julijana Rejc