Delo je vrednota (2)

Delo največkrat zasovražimo takrat, ko ga ne zmoremo in ga je preveč. Ali pa takrat, ko opravljamo delo namesto drugih. Tako pri prvi kot pri drugi težavi ljudje različno reagiramo. Nekateri se ustavijo, pogledajo celotno situacijo, premislijo, spremenijo taktiko in gredo naprej. Drugi se smilijo sebi in naivno čakajo, da bo nekdo začaral njihove težave. Tretji pobegnejo v bolezen, saj je to še najbolj sprejemljivo. Če v tem času ne spremenijo razmišljanja, se jim iz bolezni sploh ne splača priti, saj se bo zadeva nemoteno nadaljevala. Kakorkoli obrnemo – navedeni težavi sta najbolj pogosti v družinah, kolektivih in še kje. Dobra novica je, da sta rešljivi. Tako prevelike količine dela kot opravljanja dela namesto drugih se lahko znebimo. Slaba novica pri tem pa je, da je za rešitev omenjenih težav potrebna naša odločnost in pripravljenost na spremembo. Pa poglejmo situacijo v družini, kjer je delo bolj muka kot vrednota predvsem za starše, ki večino dela opravijo namesto svojih otrok. Ker je vsega preveč in ker so sužnjelastništvo nekoč že ukinili, so starši razočarani, jezni in poraženi. Vstajajo in hodijo spat z enim velikim vprašanjem, kdaj bodo razbremenjeni in kdaj bodo njihovi mali gospodarji pokazali nekaj svoje lastne aktivnosti. Starši se moramo zavedati nečesa. Nekateri otroci so pač leni. Živijo svoje lagodno življenje vse do tedaj, ko imajo za premik iz ležečega položaja dober razlog. Ko jih motivira želja, da bi nekaj dobili, odšli k prijateljem ali oblekli majico, na kateri je narisana pošast. Otroci ne razmišljajo – ojoj uboga moja mati, lej jo, kako vse dneve gara. Večinoma razmišljajo samo, kako bi po najkrajši poti in brez prevelikega truda prišli do svojega cilja. Če jim to večkrat uspe, resnično ne vidijo razloga, zakaj bi se bolj trudili. Čigav problem je to? Problem staršev. Starši si želimo postaviti meje svojim otrokom, hkrati pa živimo tako, kot da so naše meje potrpežljivosti, tolerance in podpiranja otrokove lenobe neskončne.