Po srcu in ušesu

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 30. marec 2007 / 05:00

Prihodnjo nedeljo bo s celovečernim koncertom v Festivalni dvorani na Bledu svojo slovensko turnejo začela violinistka Anja Bukovec.

Plošča z naslovom Gemini je vaša prva samostojna, pogled na vaše glasbene biografske podatke, deset let šolanja v tujini pri mnogih mojstrih violine in pet let nastopanja na slovenskih koncertnih odrih, sodelovanja s skupinami, orkestri v različnih glasbenih zvrsteh, pa govori, da ste kar dolgo čakali ...

»Plošče sem se lotila, ko je preprosto prišel čas zanjo. Zgodila se mi je, kot bi šlo za neki naraven proces. Pred tem mi je v glavnem zmanjkovalo časa za kaj takega, saj sem skoraj dobesedno živela na različnih koncertnih odrih. Za snemanje plošče pa si je potrebno vzeti čas, imeti na razpolago mesec, dva brez nastopov. Program za ploščo sem pripravljala približno leto dni, dva meseca vaj, nekaj nastopov in spet vaje …«

In vmes ste skladbe najbrž preizkušali tudi pred občinstvom …

»Absolutno. Skladba mora dozoreti, preden jo uvrstiš na ploščo in v tem smislu jo je pred tem dobro preizkusiti tudi v živo. Ob tehnični dovršenosti pri igranju je končnemu izrazu treba predvsem dodati pravi občutek. Plošča šele zdaj tudi zato, ker sem hotela doseči neko osebnostno stopnjo, ko sem začutila, da sem dovolj dobra za to. Do sebe sem zelo samokritična.«

Odločili ste se za zanimiv repertoar, igrate skladbe treh vidnih skladateljev 20. stoletja. Po tehnično zelo raznolikem Divertimentu Stravinskega, širši publiki zaigrate Gershwina in končate s tremi čustveno nabitimi tangi Astorja Piazzolle …

»Nihče še ni opazil tega, kako zelo razgiban je Stravinski, ki ga igram. Zelo težko je namreč iz takta v takt menjati razpoloženje in stil izvajanja. Dva izmed mojih priljubljenejših avtorjev pa sta tudi Gershwin in Piazzolla. Program sem izbrala instinktivno, po srcu in ušesu. Kot šolana klasična glasbenica sem se najprej želela predstaviti z meni najljubšo glasbo. Seveda imam rada mnoge zvrsti glasbe, ki jih tudi igram, a klasika je vendarle moja prva ljubezen. Blizu so mi avtorji 20. stoletja, omenjeni trije pa so, kot sem ugotovila tudi ustvarjalno vplivali eden na drugega.«

Velja ob zahtevnosti skladb govoriti tudi o želji po dokazovanju?

»Ah ne. Sploh ne. V studio sem šla, ker sem si to želela in zase sem vesela, da sem dobro opravila. To, kar je na plošči, sem jaz in z dvignjeno glavo lahko dam nekaj svojega iz rok. Plošča je meni za srce in dušo in upam, da bo še komu všeč.«

Hmm, da niste preveč skromni? Ko ste pred petimi leti prišli kot izšolana glasbenica v Slovenijo, tako rekoč nihče ni vedel za vas, danes vam vabil za koncerte ne manjka, prav tako sodelujete z različnimi orkestri in glasbenimi skupinami.

»Pred petimi leti sem začela z ničle. S pianistom, s katerim sva takrat skupaj nastopala, sva kot »glasbenika na svobodi« sprejela tako rekoč vsako povabilo. Dobra stran Slovenije je, da je majhna in obstaja večja verjetnost, da bo en in isti človek prišel na več različnih prireditev oziroma koncertov, kjer nastopaš. Če si mu všeč, ko te sliši, te bo drugič mogoče za kakšen dogodek angažiral tudi on. Tako po manjših nastopih prihajajo tudi večji in pomembnejši. Nobene agencije nisem imela za seboj, ljudje so me spoznali skozi moje igranje.«

Danes klasični koncert z orkestrom, čez dva dni na odrskem žuru s skupino Terra folk, naslednji teden na slovesnosti ob obletnici … Kako kot glasbenica menjate vsa ta odrska razpoloženja?

»Težko. Ampak ob dejstvu, da je glasba zame glasba, ne glede na to, ali je to etno, pop ali klasika, ta ima pri meni vendarle posebno vrednost, to lahko delam brez večjih pretresov. Večina koncertnih prizorišč je »neklasičnih« in tam doživiš marsikaj, ampak če mi je glasba všeč, ni problema. Rada igram. Spomnim se, kako sem lani na zelo uspešnem koncertu z orkestrom ljubljanske Akademije za glasbo, igrala v berlinskem Konzerthausu. Kakšni pogoji, lastna soba, urejeno zaodrje …, to mi je dalo hrane za naslednja dva meseca.«

Javnost vas kot violinistko pozna po vaši instrumentalni odličnosti, hkrati pa k poslušanju privabljate tudi s svojo lepoto in temperamentom, ki ga izžarevate na odru. Vas moti, če vas ljudje, ki niso glasbeni poznavalci, vidijo bolj kot lepotico z violino?

»S svojim izgledom se ne ukvarjam nič več in nič manj kot druge ženske. Nečimrna sem ravno toliko, kot smo vse ženske, zjutraj sem si grozna, ne maram se, ko se zredim … Kar se tiče glasbe, je zame lepota povsem postranskega pomena. Seveda je super, če si ljudem simpatičen, a bolj je pomembno, da si zdrav, da lahko igraš. Saj veste, izgled je minljiv. Tisti, ki se razumejo na glasbo, me ne bodo vabili na koncert zaradi izgleda, ampak zato, ker po njihovem mnenju dobro zaigram. Seveda na raznih prireditvah včasih vidijo bolj tebe kot žensko in tvojo garderobo, a mene to ne moti. Če jim jaz lahko predstavim tisto, kar mi je všeč in kar dobro znam, sem povsem zadovoljna.«

Kakšen program pripravljate za koncertno turnejo, ki se bo začela prihodnjo nedeljo na Bledu?

»Polovica programa bo s plošče, s tem mislim predvsem na Stravinskega, igrala bom tudi dva tanga, Gershwin bo nekoliko drugačen, saj sem že po snemanju odkrila še eno njegovo »koncertno fantazijo«. Dodala bom suito židovskega skladatelja, iz katere se čuti izjemna radost, ko srce res razbija, vzdušje bom umirila s skladbo Rahmaninova … Z menoj bo nastopil odličen pianist Denys Masliuk.«

Na Bledu boste turnejo tudi začeli. Je nastop lahko tudi pomemben za vaše razpoloženje v nadaljevanju?

»Počutje glasbenika je sicer zelo odvisno tudi od občinstva, mislim pa, da moja plošča že sama govori, za kakšno turnejo gre. Ljudje me poznajo v več kombinacijah, kljub vsemu pa sem se doslej največkrat predstavila prav v svoji naravni kombinaciji, kot klasična glasbenica. Upam, da bo ljudem koncert všeč, sama se bom maksimalno potrudila, tako da bo glasba lahko čudovita tudi za poslušalce, ki te glasbe ne poznajo tako dobro. Želela bi, da tudi občinstvo uživa in sledi svojim čustvom. Tako kot bom med igranjem jaz.«