Sedmica: Privatizacija poslanskega sedeža

V zvezi z nedavnimi prestopi nekaterih poslancev Liberalne demokracije Slovenije v (načeloma) konkurenčno politično stranko Socialnih demokratov Boruta Pahorja in v zvezi s prepričanjem o svobodnem sprehajanju poslancev iz ene v drugo politično orbito v času trajanja mandata, ki ga prestopniki v javnosti širijo, za začetek razčistimo izhodiščna načela proporcionalnega volilnega sistema in d'Hondtovega sistema. Proporcionalni volilni sistem, ki ga v Sloveniji imamo, izhaja iz načela, da morajo dodeljeni predstavniški mandati ustrezati dodeljenim glasovom na volitvah. Se pravi, po državnozborskih volitvah morajo biti poslanski mandati med kandidate oziroma liste kandidatov razdeljeni tako, da so sorazmerni s podporo, ki jim jo dajo posamezne skupine volivcev na volitvah. (To med drugim in mimogrede zagotavlja, da so v državnem zboru ustrezno predstavljeni različni politični interesi oziroma stranke, ki te interese predstavljajo.) Tako imenovani d'Hondtov sistem pa je ena od oblik proporcionalnega volilnega sistema, po katerem se izračuna absolutno število glasov, ki so jih v volilni enoti posamezne liste kandidatov dobile. V primerjavi s tako imenovanim Harejevim količnikom, ki je prav tako oblika proporcionalnega volilnega sistema, zagotavlja d'Hondtov sistem višjo stopnjo sorazmernosti delitve mandatov.

Da bodo pravila igre še bolj jasna, naj dodam načelni razlagi še 90. člen zakona o volitvah v državni zbor, ki med drugim določa: »Listi (kandidatov, op. M. S.) pripada toliko mandatov, kolikorkrat je količnik vsebovan v številu glasov za listo.« Vsaj kar se mene tiče, iz povedanega nedvoumno sledi, da število sedežev v državnem zboru pripada politični stranki, ne pa posamezniku, ki je na strankini listi kandidiral. V državi s tradicionalno politično kulturo, ki predpostavlja izoblikovano stališče volivcev do demokratičnih pravil igre, je samoumevno, da je število poslanskih sedežev, ki posamezni politični stranki po volitvah pripada, na koncu mandata enako kot na začetku. Povedano drugače, LDS je ta mandat začela s triindvajsetimi sedeži v državnem zboru in ga mora (ali bi ga vsaj morala) s triindvajsetimi sedeži tudi zaključiti. Vse drugo je sprenevedanje in prevara. Tako LDS, ki je, ne nazadnje, volilno kampanjo financirala, kot tudi volivcev, ki so volili strankino listo in ne posameznikov na njej. Ima pa vsak polnoleten državljan, ki se na volitvah poteguje za sedež v državnem zboru možnost, zbrati sto podpisov volivcev in kandidirati na neodvisni listi. Je pa res, da ima v tem primeru kandidat neprimerno manj možnosti, da kot poslanec prestopi prag državnega zbora.

Da ne bo pomote. Poslancem nikakor ne odrekam svobodne odločitve, da zapustijo stranko, s pomočjo katere so prišli do sedeža v državnem zboru in se pridružijo drugi politični opciji. Vendar morajo (ali bi vsaj morali) v tem primeru poslanski sedež sprazniti oziroma ga vrniti stranki, kateri so volivci zaupali svoj mandat. Prestopiti v slogu meni nič tebi nič k politični konkurenci in s seboj odvleči poslanski stolček, pa je navadna privatizacija poslanskega mandata.