Meta Jensterle - spremljevalka slepih

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 30. marec 2007 / 05:00

Deklica za vse

Ko sem pobarala Meto, kaj je značilno za njeno delo, je za hip pomislila, potem pa je odgovorila: »Vprašati bi me morali, kaj ni!« Pa da ne pozabimo: je tudi edina spremljevalka slepih v Sloveniji. V Domu v Škofji Loki je »deklica za vse«. In to dobesedno. Stanovalce spremlja v Zdravstveni dom, na občino, pomaga jim pri vseh življenjskih težavah. »Leteča« je po hiši, bere tistim, ki ne vidijo ali slabo vidijo, napiše kakšno priporočeno pošto, pomaga pri nakupih oblačil, čevljev. V Centru slepih je zaposlena že dvajset let. Doma je iz Davče in že kot otrok je morala veliko delati. Žal posledice čuti že danes: ima pokvarjeno hrbtenico. Na srečo pa ni tiste sorte, da bi tarnala. Njen delovni dan je zelo pester. Pravzaprav si dva nista podobna. Že navsezgodaj prinese komu od stanovalcev kakšno malenkost iz trgovine, potem poskrbi za njihove slušne aparate, najde pet minut, da s sodelavkami popije čaj, in ko pogleda na uro, ugotovi, da bo potrebno s prvimi bolniki odriniti proti Zdravstvenemu domu. Mimogrede naredi še skok na pošto, ki jo pozneje, ko se vrne, razdeli. Zmeraj jo kdo prosi, naj mu pošto tudi prebere ali pa si mora vzeti čas, da koga odpelje do banke. Spotoma odnese še kakšno uro v popravilo, tisti pa, ki morajo na preglede v KC v Ljubljano, jo že čakajo in spet je treba iti na pot. Organizira volitve, referendume, srečanja z Društvom slepih, prisotna je na vseh izletih, piknikih. Njena pomoč je vedno dobrodošla.

»Slepi najraje vidijo, da jim berem o zeliščih. To področje tudi mene zanima. Nazadnje sem dobila v roke knjigo iz leta 1940. Zgodi se, da je potrebno komu prebrati kakšno poglavje iz Uradnega lista, to pa je bolj dolgočasno. Danes sem že navsezgodaj odpeljala slepo na pregled na Golnik. Nazaj grede sva šli še na kavo, kar nič ne stane, mnogi pa so te pozornosti zelo veseli,« mi zaupa, medtem ko sediva v njeni pisarni, ki ji ljubkovalno reče moja delavnica. Po kosilu si vzame čas za stanovalce. Tisti dan je že spravila v red mobilni telefon, napisala pismo. Največ pisanja in pošte, ki jo je treba napisati in čim prej odposlati, se nagrmadi za praznike, ob božiču in veliki noči. Vesela je, da se ljudje še spomnijo drug drugega. V svojem srcu ima zapisane tiste, ki radi vidijo, da se osebno pogovorijo, za kar je v sobi ponavadi nemogoče, ker nikoli niso sami. »Sem deklica za vse, vsi skupaj pa smo kot družina,« ugotavlja Meta.

Včasih je njeno delo tudi nevarno. Na srečo svoje varovance dobro pozna in ve, pri kom mora biti bolj pazljiva. Vsak je svet zase, tudi tisti gospod, ki ji je nekoč, ko ga je peljala na pregled, med vožnjo odpiral vrata … Metini varovanci se zdravnikov bojijo, še bolj tega, kaj bodo pri njih slišali. Svoje skrbi in strahove potem delijo s svojo prijateljico, ki jim stoji ob strani in jih tolaži. Čakanje pred bolnišnicami jo ubija, zato ima zmeraj s seboj kakšno knjigo, da ji čas hitreje mineva. »Najhuje je, ko vidim, da je vsem vseeno. Ko začutim razčlovečenost belih hodnikov, sterilnih sprejemnic, ko vsi hitijo drug mimo drugega, in se ne ozirajo na ljudi, ki tam vdano sedijo in čakajo. Starejši so preveč prepuščeni sami sebi. Nekoč sem bolnico, iztekalo se ji je življenje, držala za roko, nihče pa ni imel časa, da bi pristopil …«

Sem in tja se zgodijo tudi šegave stvari. Dementna bolnica se je sredi hodnika v bolnišnici uprla, da ne gre več naprej in šele potem, ko ji je Meta obljubila kozarec piva, ji je sledila. Meto vzamejo s seboj tudi tedaj, ko morajo na pogrebe. »Nekoč smo šli na enega, tam smo doživeli veliko gostoljubje, zjokali smo se na pogrebu, potem pa smo imeli gostijo, kjer so tudi sorodniki za trenutek odložili žalost in solze. Štajerci naredijo povsem drugačno vzdušje,« je dodala Meta še enega od slikovitih kamenčkov k svojim spominom. Doma je v Žabji vasi. Tam počne vse sorte. Rada gre na vrt, poleti kuha različne sokove iz sadja, uživa ob rožah, istočasno pa se zaveda, da stik z zemljo človeka razbremeni. Zelo rada bere, posluša glasbo. Pridejo pa trenutki, ko ji najbolj godi ravno tišina. Veliko hodi peš, njena hčerka je že odrasla, zato pa si najde čas za dva mačka, včasih pa dobi v goste polha. Tik preden se posloviva, pravi: »Človeka se moraš znati dotakniti. Dotik ti ne sme biti neljub. Rada pridem v službo, veliko mi pomeni. Odnosi med ljudmi me že od nekdaj zelo zanimajo.« Meti se je že mudilo. Nekdo jo je poklical, da mu popravi uro. Začela je iskati izvijač, pa ni ravno vedela, kje ga je zadnjič odložila.