Bistvo potovanj je spoznavanje novih ljudi

"Ko pridem v neko novo mesto, si vzamem dan ali dva in samo hodim naokrog, kamor me pelje pot ... Cerkve se ti namreč sčasoma zdijo vse zelo podobne, spomeniki tudi ..." o svojem načinu potovanj pravi Kaja Beton.

»Glavno je, da imaš voljo. Pa nekaj denarja. Čas? Za teden dni potovanja si lahko vsakdo najde čas!« je prepričana Kaja Beton, 25-letno dekle iz Kamne Gorice, ki že vrsto let navdušeno potuje po svetu. Najraje sama, čeprav nima nič proti, če se ji na poti pridruži še kdo. In ko se ji spet zahoče v svet, enostavno sede za računalnik in s spleta izbrska najugodnejšo varianto. Z nizkocenovnimi prevozniki se dandanes da priti hitro in poceni malodane kamorkoli, je prepričana. Če le imaš voljo in kakšen teden časa …

Od Anglije do Srednje Amerike

Kajino prvo večje potovanje se je zgodilo po osmem razredu osnovne šole, ko je tri tedne preživela v Angliji na tečaju angleščine. In ker je tam nadvse uživala, je komaj čakala, da jo bo odneslo v svet. Sledilo je potepanje po Severni Ameriki s starši, nato pa prve samostojne poti. Najprej z vlaki po Evropi, do Španije, Portugalske, nato pa vse dalj in dalj, do Srednje Amerike, kjer je dva meseca preživela v Mehiki in Gvatemali. Sledilo je eno leto bivanja v Lizboni, kjer je v okviru programa Erasmus študirala, nato pa malodane cela Evropa, od Prage in Sicilije pa vse do Estonije in Helsinkov. Kaja pravi, da najraje potuje sama. »Tako ali tako spoznaš toliko zanimivih ljudi in z njimi lahko nekaj dni potuješ skupaj. Prav spoznavanje ljudi je bistvo potovanj in če si sam, je tega spoznavanja veliko več, kot če potuješ v skupini,« meni. Poleg tega najraje vidi, da si sama organizira dan, da gre, kamor hoče. Zato tudi ne mara potovanj z agencijami. Najraje uporablja javna prevozna sredstva, je lokalno hrano, čeprav jo je to včasih stalo tudi kakšne driske … Prva potovanja si je podrobno organizirala, naredila natančne načrte, kam vse bo šla in kaj vse si bo ogledala. Potem pa je ugotovila, da to ni najboljša taktika in zdaj si vedno vzame čas, da začuti utrip mesta. »Ko pridem v neko novo mesto, si vzamem dan ali dva in samo hodim naokrog, kamor me pelje pot … Cerkve se ti namreč sčasoma zdijo vse zelo podobne, spomeniki tudi … Seveda pa to ne pomeni, da si ne ogledam največjih lokalnih znamenitosti,« dodaja. Vsekakor pa je bistveno, da na potovanju ne hiti, ker hitenje od ene turistične točke do druge uniči ves čar potovanja, je prepričana.

In katero potovanje jo je doslej najbolj zaznamovalo? Zagotovo v Srednjo Ameriko, ki je čisto drug svet. »Med tako potjo vidiš marsikaj, kar doma ne opaziš. In mislim, da me je to potovanje spremenilo, da sem se vrnila drugačna. Drugače začneš gledati na stvari, bolj ceniš vsakdan in se ne obremenjuješ z malenkostmi.« Povsem drugačna, a prav tako nepozabna izkušnja pa je bilo skoraj enoletno bivanje v Lizboni. »Tam sem živela, študirala, hodila na faks, spoznavala domačine, hodila tja, kamor hodijo oni – pravzaprav sem tam imela dom. In še danes mi je Lizbona kot drugo domače mesto.« Kaja se je naučila tekoče govoriti portugalsko. »Že prej sem znala italijansko in špansko, zato mi je bilo učenje portugalščine precej lažje. Nenazadnje smo na fakulteti imeli predavanja v portugalščini. Opravila sem tudi tečaj, tako da sem na koncu kar tekoče govorila, sicer morda ne čisto slovnično pravilno, pa vendar …«

Kaja na dosedanjih potovanjih k sreči ni imela slabih izkušenj. Seveda pa pazi, da s seboj ne nosi večjih vsot denarja in da tudi drugače ne izstopa. »Če razmišljaš samo o tem, kako te bo nekdo napadel, ali pa če si videti nebogljen in zbegan, je verjetno res večja nevarnost, da te kdo okrade. Če pa kažeš samozavest in prepričanje vase, mislim, da za kaj takega ni velike nevarnosti.« Kot zatrjuje, na potovanjih tudi nima nikakršnega domotožja. »Saj se spomnim domačih, a saj imamo elektronsko pošto in ko veš, da so doma zdravi in veseli, ni problema.« Na svojih potepanjih rada in veliko fotografira. Kot pravi, je ljubezen do fotografije le še en razlog več, da se poda na pot. »Fotografiram vse, ljudi, naravo cvetje, detajle, tudi čisto navadne hiše…« In v ogledovanju desetin in stotin fotografij nato uživajo domači in prijatelji.

Kaja je prepričana, da bo potovala, dokler bo le lahko. Na svoj, »študentski« način, čeprav je pred meseci diplomirala. Kot etnologinja se je zaposlila v Muzejih radovljiške občine in služba je zdaj edina omejitev pri načrtovanju novih poti. Kljub temu že ima seznam bodočih potovanj. Na njem je zdaj na prvem mestu Južna Amerika. Del sveta, ki se je trenutno zdi najbolj fascinanten. Upa, da bo tam lahko preživela kar tri mesece. Dotlej pa … »Saj ni nujno iti čez ocean. Pomembno je, da grem, kamorkoli. Edino vprašanje je, za kako dolgo. Čeprav le za teden dni. Tako kot sem se zadnjič en dan odločila, da bi šla v Dublin. Sedla sem za računalnik in poiskala najboljše povezave …« In teden v Dublinu je bil fantastičen!