Uspehi društva so timsko delo in občutek pripadnosti

Besedilo: Vasja Doberlet, Fotografsko društvo Janez Puhar Kranj
Kategorija: Gorenjska / sreda, 21. marec 2007 / 05:00

Fotografsko društvo Janez Puhar je v zadnjih letih naredilo velik korak v razpoznavnosti v zvezi s kulturnim življenjem Kranja.

Timski duh se razvije iz prijetnega in koristnega druženja

Na društvu se srečujemo ljudje s skupnim interesom, to je fotografija. Vsakdo, ki pride k nam, mu je cilj pridobiti dodatno znanje na tem področju. Vsi smo ljubitelji in bolj ali manj samouki. Srečujemo se sorodne duše in ker vsakdo nekaj ve, se znanje ob našem druženju prenaša z enega na drugega. Samo učenje, čeprav spontano, ni vedno dovolj. Ljudje želimo preveriti, do kod smo prišli, kaj in koliko pomeni to, kar smo naredili. Tu se pojavijo novi izzivi. Naše udeležbe na raznih razstavah nam dajejo možnost, da se lahko primerjamo tudi z drugimi avtorji. Tovrstnih razstav je dovolj doma in v tujini. Z udeležbo na teh razstavah si "prislužimo" razstavne kataloge ali CD-je, v katerih lahko vidimo najboljše fotografije z razstav. Ogled teh fotografij izzove debate o vsebini in o tehniki. Iz teh debat vsi skupaj rastemo. Nastajajo nove fotografije. Te potem znova pošiljamo na razstave in jih nato analiziramo, zakaj so ali pa, zakaj niso uspele.

Naše fotografsko društvo najmanj enkrat na leto pripravi večji odmeven fotografski dogodek

Že mnogo let smo tudi sami pobudniki in organizatorji mnogih razstav. V Kranju imamo za to lepe možnosti, ki izhajajo tudi iz dolgoletne tradicije. Realizacija teh razstav sloni na skupini ljudi, ki so pripravljeni žrtvovati svoj čas za to delo. Vendar to ni dovolj. V Kranju imamo čudovite galerije v sklopu Gorenjskega muzeja in občino, ki je pripravljena sofinancirati obsežne projekte vrhunskih fotografskih razstav. Tako v Kranju organiziramo vsako jesen eno od dveh bienalnih razstav, "Pokrajino" ali "Miniature". Prva ima že več kot tridesetletno tradicijo. Z organizacijo le-te so začeli že naši predhodniki. V teh letih je razstava "Pokrajina" postala ena najpomembnejših razstav v Sloveniji. Mi si prizadevamo nadaljevati to tradicijo. Letošnja razstava bo že sedemnajsta. Razstava "Miniature" še nima tradicije. Lani je bila šele tretja. Je pa to razstava na najvišji mednarodni ravni, za katero pridobimo pokroviteljstvo Mednarodne zveze za fotografsko umetnost FIAP. Obe razstavi sta postali znani tudi po svojem lepo oblikovanem razstavnem katalogu z velikim številom reproduciranih slik. Dober katalog je magnet za avtorje. Zato se na vabila za sodelovanje odzivajo mnogi priznani avtorji.

Uspešnost kranjskega fotografskega društva v primerjavi s podobnimi društvi v Sloveniji

Pri ocenjevanju uspešnosti fotografskih društev obstajajo različni pristopi. Najenostavnejši je ta, ki ga uporablja tudi naša Fotografska zveza. Ta ocenjuje uspešnost posameznih avtorjev. Razstave, na katerih avtorji sodelujejo, so rangirane na mednarodne, državne in klubske. Udeležba na razstavah in dobljene nagrade prinašajo točke tako avtorju kot društvu. Število točk je odvisno od ranga razstave. Avtorji našega društva so na državnih in na mednarodnih razstavah uspešni. V preteklih petih letih so na več kot 210 razstavah razstavili več kot 1500 fotografij in prejeli 179 nagrad. To nas sicer uvršča visoko, vendar menimo, da so to rezultati posameznikov. Rezultati društva so tisto, kar naredimo kot skupina, to je npr. organizacija razstave. Vsako leto pripraviti eno obsežno razstavo zahteva ogromno dela. To zmore le dober tim. Kot na primer bi navedel lansko mednarodno razstavo "Miniature 2006", ki se je je udeležilo 257 avtorjev iz 38 držav, ki so nam poslali 1857 fotografij. Te slike je bilo potrebno evidentirati, pripraviti za žiriranje, pripraviti in natisniti katalog, obvestiti avtorje o rezultatih žiriranja in na koncu vrniti slike s katalogi avtorjem. Lani smo morda malo manj razstavljali na razstavah v tujini, zato pa smo imeli pomembno društveno razstavo, ob kateri smo izdali monografijo društva. V njej se je predstavilo 32 članov, vsak s po petimi fotografijami. V knjigi Izzivi, kot smo monografijo imenovali, je opisana še življenjska pot Janeza Puharja, izumitelja fotografije na steklo, skoraj stoletna zgodovina kranjske fotografije in osebni pogled Janeza Marenčiča, našega nestorja in častnega člana na fotografijo.

Letošnja zima nam je boleče vzela dva velika člana

Februarja sta nas za vedno zapustila dva zelo pomembna člana in prijatelja, Marko Aljančič in kmalu za njim še Janez Marenčič. Oba sta odigrala zelo pomembni vlogi v delovanju našega društva. Bila sta aktivna že od zgodnjih povojnih let do konca. Omenjeni paradni razstavi "Pokrajina" in "Miniature" sta tesno povezani z njima. Danes sicer trdimo, da sta razstavi vrh slovenske organizacije razstav, vendar se zavedamo, da smo segli visoko predvsem zato, ker smo lahko nadaljevali to, kar sta onadva začela. Pred pomembnejšimi koraki bomo zelo pogrešali njune modre nasvete. Ob tem prispevku objavljamo tudi tipkopis Janeza Marenčiča Moj pogled na fotografijo. Napisal ga je na pobudo Marka Aljančiča oktobra leta 1970. Tekst je bil po delih večkrat citiran. Prvič je bil v celoti objavljen šele lani v knjigi Izzivi. V njem je prikazan Marenčičev osebni odnos do fotografiranja, ki nas sili k razmišljanju. Ker je vizionarski, je še danes aktualen.

Digitalna fotografija je danes že praktično izpodrinila klasično fotografijo

Danes se je ves svet digitaliziral, tudi fotografija. Prodor računalnika v fotografijo je napovedoval že Marenčič. Zadnja leta, ko je digitalna fotografija postajala vedno bolj aktualna, je večkrat poslušal naše debate o poteh in možnih stranpoteh. Diskusijo je vedno zaključil z besedami "Ni važno, kako je bila fotografija narejena. Važno je, da je dobra". Danes vsi, razen redkih romantikov, ki jih je vredno občudovati, delajo digitalno fotografijo. Elektronski film je zamenjal celuloidnega. Zahtevna, mnogim nedosegljiva laboratorijska oprema za izdelavo slik, se je sedaj približala širšemu krogu ustvarjalcev. Na to je potrebno gledati pozitivno. Tako nas je učil tudi Marenčič.

Plani Fotografskega društva Janez Puhar Kranj

Želimo obdržati položaj vrhunskega organizatorja fotografskih razstav. Nismo edini dobri organizatorji, zato se bomo morali truditi, da položaj obdržimo. Letos bomo organizirali še drugačne razstave. Tako smo v mesecu marcu v sodelovanju s časopisno hišo Gorenjski glas ob njeni 60-letnici v galeriji Mestne hiše v Kranju organizirali razstavo Utrip Gorenjske. Jeseni bomo na temo Kranja pripravili še razstavo skupaj z Zavodom za turizem Kranj. Še naprej bomo podpirali razstavljavsko dejavnost naših članov. Napredovanje avtorjev in držati korak s svetovnimi trendi v fotografiji je možno doseči le v konkurenci z najboljšimi na svetovnih razstavah. Vendar to še ni dovolj. Želimo pridobiti pomembne likovnike in fotografe, da nam pripravijo različna predavanja. Eno tako predavanje smo letos že imeli. Odziv je bil nad pričakovanji. Predavanje Likovna analiza fotografije, ki nam ga je pripravil akademski slikar prof. Darko Slavec, je v kranjski gimnaziji poslušalo več kot petdeset ljudi. Povabili smo tudi fotografe iz sosednjih društev. Konec marca načrtujemo še eno podobno predavanje. Že lani smo se spogledovali z multimedijskimi tehnikami. Letos smo se tudi prvič udeležili mednarodnih festivalov. V Fotografskem društvu želimo izpeljati še kakšno digitalno razstavo oziroma projekcijo. Že razmišljamo o pomembnem jubileju, stoletnici društva, saj je bil prvi amaterski slovenski fotoklub ustanovljen 7. decembra 1910 pri Starem Mayrju v Kranju. Leto 2010 želimo imenovati Puharjevo leto. Vsak mesec nameravamo pripraviti en odmeven fotografski dogodek v Kranju. Želimo, da mesto Kranj postane poleg Prešernovega tudi Puharjevo mesto, saj je bil izumitelj fotografije na steklo rojen Kranjčan. Potrudili se bomo, ker hočemo na ta način širiti kulturni ugled našega mesta. Računamo na sodelovanje Kabineta slovenske fotografije, Gorenjskega muzeja in Mestne občine Kranj. Puharjevo mesto bo potrebovalo galerijo, v kateri se bodo vrstile razstave pomembnih naših, drugih slovenskih in tujih fotografov.

Moj pogled na fotografijo

Že zgodaj me je vznemirila želja, da bi na neki način upodobil zemljo, v kateri živim, in človeka, ki jo obdeluje. Venomer sem iskal novih in dotlej mi neznanih oblik življenja in obrazov krajine, katere del sem. Vendar, hkrati me je znova in znova prizadelo neprijetno spoznanje, da slik, ki jih vidi oko, roka s čopičem ne zmore. Rasel sem v času, ko je fotografija napravila svoj prvi veliki korak v svet. Prijel sem za kamero – zamenjala naj bi čopič. Vsako upodabljanje je iskanje primerne forme za vsebino. Dokopal sem se do prvega spoznanja: slikanje je komponiranje slikovnih elementov – ustvarjanje z mnogo svobode. Nasprotno pa je fotografiranje in njegova moč v opuščanju, je komponiranje zreduciranega. Zanima me le tisto, kar je bistveno in značilno, in sliko hočem graditi le s temi elementi, vse drugo hočem eliminirati. Prisiliti kamero, da gleda in vidi kot moje oko! Kaj je fotografija? Ali je umetnost? Menim, da ni, prav tako kot tudi ni na primer slikanje ali kiparjenje. Obe in še več drugih upodabljajočih tehnik s fotografijo vred niso že same po sebi umetnost. Šele neko nepremagljivo hotenje in zmožnost človeka, ki z notranjimi očmi in čutom vodi čopič, dleto ali kamero po nezapisanih pravilih do podobe, ki ne predstavlja le nekega predmeta, temveč in predvsem za upodabljalca značilen, svojski in samo njegov pogled na upodobljen svet – ustvarja umetnino. Kajti umetnost je ena, sredstva za ustvarjanje pa so neštevilna. Ni bistvenih razlik med ogljem, ki ga je uporabljal pračlovek pri svojih nebogljenih poskusih upodabljanja okolice, in čopičem, ki ga je vodila Rembrandtova roka po platnih njegovih umetnin, ter kamero z vso fiziko in kemijo, pa nazadnje tudi z računalnikom, ki s svojimi elektronskimi možgani ustvarja zadnje dosežke nenehnega človekovega iskanja v upodabljanju forme in ideje. Kaj fotografiram? Zemljo in človeka, ki na njej in iz nje živi. Niti ne človeka, ki ga vsak dan srečam, temveč njegovo delo, sledove njegovega dela na tej zemlji, ki jo vsak dan hote ali nehote oblikuje. Slikam arhitekturo zemlje, vendar in predvsem, kakor je dejal arhitekt, anonimno arhitekturo, kakršno je ustvaril človek, ko je gradil svoj dom in obdeloval svojo grudo. To rad iščem in to rad pokažem drugim, zato fotografiram – seveda na svoj način. Zakaj fotografiram? Iz neke notranje nuje, ki je zdaj veselje, zdaj muka, ki pa me vselej znova sili k iskanju novih form pri oblikovanju novih vsebin. In od samega veselja nad lepoto.

Janez Marenčič