Selo pri Ljubljani (1)

Selo je bilo prvič omenjeno leta 1312. Omejeno je bilo na več otokov sredi Ljubljanice, ki pa so ob njeni regulaciji in izravnavi leta 1824 izginili, in na ozek pas med dvorcem in Vodmatom, le do sedanje Pokopališke ceste. Na jugu je mejilo na Ljubljanico, na severu pa se je raztezalo le nekaj sto metrov nad dvorcem. V 15. stoletju se tu omenjata dva koseza, ki sta morala skrbeti za vešala ljubljanskega deželnega sodišča. Omenjeno je tudi lastništvo križniškega reda ali komende. Zaradi ugodnega toka Ljubljanice, ki je bila v tistih časih pomembnejša kot danes, so tu v 18. stoletju, verjetno na podarjenem ali podedovanem zemljišču, jezuiti iz Trsta zgradili svoje letovišče. To je bilo dosti manjše od današnjega, sedanjo obliko pa je dvorec dobil skozi čas, ko so ga popravljali in dozidavali. Znano je, da je v tem času tu, samo čez cesto, že stal vicedomski mlin, ki pa so ga kranjski deželni stanovi odkupili in s patentom z dne 27. septembra 1724 preuredili v suknarno. Leta 1747 jo je prevzel tovarnar Friderik Weitenhuller; od njega pa sta jo leta 1762 kupila Valentin Ruard in Jožef Desselbrunner. Tovarna je za tisti čas pomenila velik tehnološki dosežek in je sloves "kranjskega sukna" ponesla daleč v svet, zlasti v Italijo. Leta 1788 je kot solastnik izstopil Valentin Ruard in tovarna je v celoti prešla v roke družine Desselbrunner. Leta 1792 jo je prevzel Ivan Desselbrunner in tedaj je dosegla največji razcvet. Tovarna je zaposlovala do tisoč delavcev, kar je bilo za tisti čas nekaj izrednega in je bila največja v Avstriji. Najboljši odjemalec njihovega sukna je bila vojska iz Vojne krajine, sukno pa so prodajali tudi v druge balkanske dežele (prevozi po Savi) in na Bližnji vzhod. Kupila je tudi sosednjo graščino Selo. Leta 1788 je družina pridobila plemiški naslov. Ivan Desselbrunner pa je tudi v okviru Zoisovega kroga odigral pomembno vlogo, saj je kot plemič, kar je bila takrat redkost, nastopil na krstni predstavitvi Linhartove Županove Micke v slovenskem jeziku.