Novo življenje v deželi smehljaja

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: Zanimivosti / torek, 20. marec 2007 / 05:00

Marjan Kikelj se pripravlja na selitev na Tajsko, kjer je spoznal tudi življenjsko sopotnico Joy. Novo življenje bo začel graditi v odmaknjeni tajski vasici.

»Z Joy in Tajsko se je prekinila moja hoja v krogu … Naredil sem korak naprej, za nosom … Slovenija mi je dala vse …,« svojo odločitev, da bo že v nekaj tednih povsem spremenil dosedanje življenje in ga začel graditi čisto od začetka v odmaknjeni tajski vasici, razlaga Marjan Kikelj. Mož pri 48 letih, rojen Ljubljančan, a zadnja leta Gorenjec, ima za seboj kar nekaj neprijetnih izkušenj. A po lanskem potovanju na Tajsko se je začela njegova prihodnost risati v mavričnih barvah. V deželi smehljaja je spoznal ženo Joy, prijazne, dobre in vesele ljudi, predvsem pa je našel nov dom. »Dom je tam, kjer je družina. Družina pa so ljudje, ki so te vedno veseli takšnega, kakršen si,« pravi.

Sanje o ladji, resnica v ljubezni

Težave so se zadnja leta kopičile – nerazumevanje doma in v službi. Ko je odšla žena in s seboj vzela vse tri otroke, ga je vrglo. Pravi, da je lansko mrzlo zimo preživel doma za pečjo. Sam, osamljen, razočaran, jezen in zelo žalosten. Zima, za katero ne želi, da bi se še kdaj ponovila. Začel je razmišljati o marsičem. Da bi enostavno odšel. Morda na ladjo, »ker sem vedno želel živeti tako kot mornarji – ne veš, kam pluješ in ne veš, kdaj prideš …« Potem je izvedel za možnost, da bi lahko z nekim Slovencem, ki z jadrnico pluje okoli sveta, odjadral etapo od Malezije do Tajske. Ideja ga je navdušila in 12. novembra lani je na Dunaju sedel na letalo za Kuala Lumpur … A prvotno navdušenje nad jadralno pustolovščino se je kmalu izjalovilo. Po samo dveh dneh, ko so bili še zasidrani v luki, je ugotovil, da takšno potovanje ne bi bilo zanj. In je sklenil, da bo raje pot nadaljeval na Tajsko, kjer je bil dogovorjen z znancem, ki že dalj časa biva tam. In že prvi vtisi v novi deželi so bili, kot pravi, nepozabni. »Vse je bilo drugačno in vse mi je bilo fajn!« In že prvi večer na Pukhetu je spoznal Joy. Domačinko, ki ga je čisto prevzela in kot pravi, sta od tretjega dne znanstva pa vse do danes ves čas skupaj. Marjan je prepričan, da je v Joy našel pravo žensko zase. »Z njo sem doživel, kaj je ženska – ženska je vse!« Njuna ljubezen je dobila potrditev na rajskem Budovem otoku, kjer sta se simbolno poročila. Star menih se je samo smehljal, gledal njune roke in Joy položil na srce: Pazi nanj … Marjan je spoznal tudi Joyino družino v odmaknjeni tajski vasici, kjer trdo delajo ob obdelovanju polj sladkornega trsa in riževih polj. »Res so revni, a tako dobrih ljudi še nisem srečal – res so me čisto prevzeli,« pripoveduje sobesednik. Kot razlaga, so Tajci, čisti, urejeni, prijazni, predvsem pa zelo veseli. Od rojstva do smrti poslušajo mantro: Bodi dober! Bodi dober! Bodi dober! In to se pozna na njihovem značaju, temperamentu in življenjskem stilu.

Čakajoč na vrnitev – domov

Ko se je po dobrem mesecu dni bližal čas vrnitve domov v Slovenijo, sta se z Joy dogovorila, da gre z njim. A postopki urejanja vize zanjo so bili zapleteni, mukotrpni in dolgotrajni. Kljub temu sta 18. januarja vendarle odletela s Tajske proti Evropi. In Tajka Joy, ki prej ni nikoli zapustila svoje domovine, se je znašla v gorenjski vasici … Kot pravi, ji je v Sloveniji lepo. K sreči je bila letošnja zima mila, tako da je ni preveč zeblo. Se je pa kot otrok razveselila redkih snežink, ki jih ni še nikoli videla. Kljub vsemu pogreša svojo domovino. Tolaži jo misel, da bosta v Sloveniji ostala le tako dolgo, da uredita vse potrebno za dokončen odhod nazaj na Tajsko. Marjan je odločen, da bo posekal vse svoje korenine. »Čakam, da urediva vse in greva domov. Kajti čutim, da sem tam doma …« Marjan bo tako pustil službo v kranjski tovarni, kjer je delal več kot dvajset let, prodal hišo in vse ostalo. V Sloveniji ne bo obdržal niti naslova stalnega bivališča.

Z Joy razmišljata, da bi pot nazaj na Tajsko podaljšala tako, da bi jo opravila z najrazličnejšimi prevoznimi sredstvi – z vlakom, avtobusi, ladjami, z motorjem, pa tudi peš … Pred odhodom pa si Marjan želi, da bi se tudi uradno poročila. A birokratske zahteve so ju postavile v začaran krog pridobivanja dovoljenj. Tudi če jima ne uspe, Marjan pravi, da sta onadva poročena. »Simbolično sva se poročila na Budovem otoku in to je za naju dovolj.« In kako si Marjan predstavlja svoje bodoče življenje? »Ko se vrneva na Tajsko, bova najprej malo potovala, da najdeva primerno zemljo. Živela bova na vasi, kar si želim že vse življenje. Predstavljam si, da bo najin košček zemlje ob vodi z velikim vrtom, kjer bova pridelovala potrebno hrano. Hišo bova zgradila sama – in zraven morda še kakšen bungalov za turiste. To bova videla sproti, kajti začel sem načrtovati le en korak naprej,« odgovarja sobesednik. Na morebitne dvome, ali je odločitev za tako korenito spremembo življenja – nenazadnje se z Joy poznata šele nekaj mesecev – pa Marjan odgovarja z modrostjo svoje stare mame: »Vsak zase ve …«