Iz starih časov: Kvatre

Me prav zanima, koliko ljudi bi vedelo karkoli povedati, če bi jih vprašali, kaj so to kvatre? In zdi se, da je bilo tako že sredi šestdesetih, ko je Niko Kuret pisal svoje znamenito narodopisno delo. »S kvatrami ljudje danes ne vedo več kaj početi: marsikomu je ime sicer še znano, pomeni mu nekaj, kar se redko dogaja – 'vsake kvatre enkrat'. To pa je tudi vse. Iz laičnih koledarjev so kvatre že zdavnaj izginile, v katoliških koledarjih so še zaznamovane, pa jih nihče posebno ne opazi. Štirikrat na leto se pojavijo kot štirje kvatrni tedni, ko je bil zapovedan post v sredo, petek in soboto. Prvi kvatrni teden je teden po pepelnici, drugi je teden po binkoštni nedelji, tretjega obhajamo septembra po spominu povišanja sv. Križa (14. sept.), četrti kvatrni teden leta pa je tretji teden v adventu. Po svojem bistvu in namenu so bile kvatre posebni postni dnevi. Kvatrni teden pa je v rimski Cerkvi od nekdaj tudi čas, ko naj se Bogu zahvaljujemo za dobrote, ki jih naklanja našemu telesnemu življenju, in ko naj si v ta namen od sadov zemlje, ki smo jih pridelali, tudi nekaj pritrgamo.«

Profesor Kuret v nadaljevanju razkrije, »da so krščanske kvatre samo prekrile prvotna poganska obredja, namenjena božanstvom poljedelstva«. Poudari tudi, da so kvatre »izrazito rimska uredba, zato jih pravoslavni Vzhod ne pozna«. In še: »V poznejši dobi se je prvotni namen kvater, zahvala za prejete darove in priporočila bodoče letine, povsem umaknil zgolj spokornim vajam: molitvam in zlasti postu. Zato je na Slovenskem nastal rek: 'Suh ko kvatrni petek.'« A ni šlo le za post. Postnih dni je bilo v cerkvenem letu tudi sicer veliko. »Kvatre so bile nekaj več. Kvatre je bilo treba posvečati kakor sopraznike; to je še posebno veljalo za kvatrno soboto …«

O povezavi kvater s prejo smo že pisali. »Na Gorenjskem je veljalo, da na kvatrni četrtek zvečer ne puščaj vrvce na kolovratu, sicer pride ponoči 'Torka' prest … Maščevanje Torke nad predicami, ki niso spoštovale zimskih in spomladanskih kvatrnih večerov, maščevanje, ki nam o njih govori vrsta značilnih pripovedk, je zadosti zgovorno. Sveti dnevi ob začetku letnih časov so pač privzeli krščansko obleko, toda v jedru je dolgo tlela vera v njihov poganski pomen, ki ga bo treba šele odkriti, če bo to sploh mogoče. Zdi se vsekakor, da so Slovenci ob prihodu v svojo sedanjo domovino ne samo našli, ampak v dobršni meri tudi sprejeli mnogo prvin iz rimskega verstva staroselcev, na katere so naleteli in ki, menimo, niso vsi do kraja zbežali v gore in gozdove. Takšna prvina so bila poganske 'feriae' letnih časov, iz katerih so nastale krščanske kvatre.« O resnobnosti krščanskih kvater poroča tudi znameniti Železnikar France Koblar. »Kvatrni dnevi so bili strogi dnevi, posebno kvatrna sobota zvečer, ko je moralo biti vse doma, zato ni bilo čutiti nobenega nočnega nemira, nobenega fantovanja in petja …« Ja, pomislite, kje so že/še takšne sobote!