Pet najboljših

Nominirana besedila za Nagrado Slavka Gruma 2007

Žirija za Nagrado Slavka Gruma 2007 v sestavi dr. Blaž Lukan (predsednik), Maja Haderlap, dr. Krištof Jacek Kozak, Amelia Kraigher in Marinka Poštrak je med besedili, ki so prispela na natečaj izbrala pet nominirancev za letošnjo nagrado. Predstavljamo kratke izseke novih slovenskih zgodb iz obrazložitev žirije.

Zoran Hočevar: Pejd mal vn

Zoran Hočevar je malim ljudem svojih iger dodal štiri nove: zafrustrirano pisateljico Jerco, dizajnerja jaht in »strašnega tipa« Tilna, »zbegano figuro« pisateljičinega očeta Milca in njeno mamo, »bivšo fatalko« Betko. Rahlo nevrotično ozračje igre je izpisano v prepričljivem »hočevarjevskem« jeziku, njen zaplet je vsakdanji, razplet pa presenetljiv.

Matjaž Kalan: Lep dan za umret

Drama Lep dan za umret vstaja iz specifičnega duha osemdesetih let. V njej se soočita dve osebi – mama in hči. Prva še vedno živi kot v uporniških najstniških letih, celo razmišlja povsem enako kot takrat. Zanjo se je čas ustavil pred natanko petindvajsetimi leti in zaradi svoje nezrelosti je danes le še nekam čudaška in smešna oseba, ki jo je davno povozil čas, pa se tega niti ne zaveda.

Žanina Mirčevska: Žrelo

Žrelo Žanine Mirčevske je nekonvencionalno napisana drama o globalni pogoltnosti. V tekstu, ki je napisan kot ritmizirana proza, nastopajo osebe brez individualnih potez. Pojavljajo se kot družinski, skorajda pravljični arhetipi, ki jim je skupna želja po posedovanju ljudi in po podrejanju sveta. Glavni junak, moški, ki je pojedel tudi že svoje ime, je zasvojen s požrešnostjo, vse bi pojedel, vse bi pokupil in podkupil, osvojil in si podvrgel.

Dragica Potočnjak: Za naše mlade dame

Maksima, da je umetnost resničnejša od življenja, se znova potrdi tudi v besedilu Za naše mlade dame. Tema namreč, na katero se drama osredotoči, je očetova spolna zloraba hčerke ob materinem tihem in vse bolj obupanem pristajanju, k čemur doda svoje tudi nerazumevanje okolice oziroma celo njeno domnevno sodelovanje v zlorabi (duhovnik, policist).

Saša Rakef: Zatočišče

Občutljiva pisava Saše Rakef pred nas postavi situacijo, ki je še kako verjetna in zaresna. Znotraj »varnega« zatočišča doma velikokrat ni tako varno, kot se zdi ali kot bi vsaj moralo biti. Prav tam se največkrat rojevajo najhujše travme in frustracije v imenu polaščevalske ljubezni ter posledično vzpostavitve moči, nadzora in tradicije. Natanko o tem (z radikalnim razbijanjem tabuja o odnosu mati – hči, pa tudi z razbijanjem dramske forme) govori pričujoča drama.