Nekoliko žmohten caffe

Besedilo: Igor Kavčič
sreda, 14. marec 2007 / 05:00

Egist Zagoričnik je te dni v samozaložbi izdal knjigo z naslovom Hard core caffe. Spomini na mlada leta, spolni priročnik za mlade, zgodba o kikirikijih ...

Precej markanten mož, tale Egist Zagoričnik. Pa ne le zaradi njegove pojave same, korpulentnega stasa, močne, a vedno lepo urejene brade in gromkega glasu. Maček, kot ga mnogi kličemo, je eden tistih Kranjčanov, ki si ga z lahkoto zapomniš, tudi če ga pravzaprav sploh ne poznaš. Če bi ga tipiziral po komunikativnosti, bi ga uvrstil med zgovorneže, ljudi, ki s svojo energijo in toplino z lahkoto navezujejo stike … Ha, najbrž bo on prvi Kranjčan, ki si bo upal in znal kakšno reči z majhnimi zelenimi, ko bodo ti enkrat prišli iz vesolja. Maček veliko pove, ni je teme, na katero ne bi imel na zalogi nekaj besed, stavkov, odstavkov, zna pa biti tudi precej zadržan, če ni »v filingu«. Kar je sicer redko. Že dolgo se poznava, vsaj tako dolgo, da se niti pod razno ne bi znala vikati. Čeprav je z novo knjigo nekoliko presenetil, pa njegove pisateljske ambicije niso od včeraj. Že pred leti je posvetil knjigo Citroënovemu spačku in ljubiteljem tega avtomobila, med katere spada tudi sam, natisnil je svoje zapiske na temo, kako biti praktičen pri kuhanju in pri tem neznansko uživati, zdaj pa se pojavlja z nekakšnim Hard core caffejem. »Kva j' to, ene vrste pornič, al kva ...,« sem mu vrnil elektronsko pošto, ko mi je sporočal, da ima novo knjigo.

Po knjigah Od A do ŽBLJ spačka in Žurkuhna, ki si jih med zainteresirano javnostjo bolj ali manj razprodal sam, je tvoj pristop k Hard core caffeju bolj konkreten, bolj knjigotrški, napisal si prav tisto, kar naj bi se rado bralo …

»Po desetletnem premoru je to neke vrste moj »come back«, zato sem se nadvse angažiral tako ob pisanju in pripravi knjige kot pri njeni predstavitvi. Imel sem nekaj svojih dnevniških zapiskov, ki so nastajali v zadnjih dvajsetih letih, kar je več kot čez glavo gradiva za eno simpatično biografijo kranjske scene v teh letih. Najprej sem razmišljal o nekakšni avtobiografiji, ampak ljudi to najbrž ne zanima oziroma se me bodo zapomnili samo po tem in bodo pri naslednji knjigi rekli, ah, spet piše nekaj o sebi. Zato sem želel opozoriti nase in v knjigo dodal erotiko in humor, to sta zadevi, ki jih bralci radi sprejemajo. Skratka želel sem napisati knjigo, ki jo bodo ljudje z veseljem brali in ob njej ne bodo zehali. To je na neki način tudi priprava terena za moje naslednje knjige.«

Založnika nisi iskal?

»Ne. Preden sem knjigo dal v tisk, sem si izdelal finančni izračun, pomembno pa mi je bilo predvsem, da z njo ne bi imel izgube. Zato sem šel z lahkim srcem v samozaložbo. Naj tu seveda dodam, da je bila moja prva mecenka sestra Ifigenija, njen vložek pa sem ji že vrnil s pomočjo založbe Učila, kjer sem zaposlen. Prevzeli so mi distribucijo za tretjino naklade, tako da sem v finančnem smislu že nad vodo, hkrati pa ni zanemarljivo dejstvo, da ima založba devet knjigarn po Sloveniji, mrežo potnikov, knjiga je že v knjižnicah.«

Če se ne motim, je bil lani pri Učilih tudi natečaj za erotični roman …

»To je res, a kot veš, na njem ne bi mogel sodelovati, ker sem tu zaposlen. Bi pa zagotovo zmagal, ha, ha.«

Nihal si med osebno in domišljijsko zgodbo. Sam sicer ne poznam ljudi iz tvojega kroga, zato sem v knjigo bral bolj kot tvojo domišljijo … Ali gre v njej tudi za resnične ljudi in dogodke?

»Že v uvodu sem napisal, da so imena mojih literarnih junakov popolnoma izmišljena. Če je kakšna podobnost s kom, to ni nalašč. Se pa v njihovih dejanjih odražajo značaji velikega kroga ljudi, kar sem strnil v tistih nekaj oseb, ki nastopajo v knjigi. Dogajanje sem strnil v nekaj tednov, en mesec, čeprav so tu popisane določene scene, ki sem jih živel zadnjih dvajset let.«

Zgodba pa je tudi postavljena v današnji čas. Mobilci, sms sporočila, digitalna fotografija, ki smo jim tudi priča v knjigi, niso ravno mediji z začetka devetdesetih …

»Saj pravim. Vse, kar se mi je nabralo v preteklosti, sem postavil v današnji čas, tako da se bralec lahko časovno izenači z zgodbo. Spomini pa segajo tudi v čas mojega služenja vojaškega roka, študija, mladostniških traparij …«

Praviš vojska, tista je dobra, ko ga eden tvojih »rokometašev« vtakne v reže radiatorja in si ga skoraj opeče …

»He, he, to je seveda plod domišljije. Enkrat sem misli, kako bi bilo, če bi ga eden drkal v radiator. Saj pravim, dvajset let spominov in erotika, ki jo na različne načine tako ali tako počnemo ves čas.«

Kaj pa Caffe in zadnji del, kamor se v knjigi hodi fukat, pa Tihomirjev rdeč jugo … so resnični?

»Ko rečeš bordo rdeč jugo, to pomeni ogromen kos rje in tak avto sem pripisal Tihomirju. Tudi kafič ni točno določen in bi lahko bil kjerkoli. Je pa res, da sem veliko časa preživel v kranjskem »down townu«, kjer se je zgodila tudi kakšna od scen iz knjige (no v precej bolj mili obliki in ne ravno med dnevnimi odprtimi urami).«

Pri tvojem pisanju se vidi, da si svoj čas plaval v novinarskih vodah …

»Ja pišem tako po novinarsko. Ne moraliziram, povem, za kaj gre, kako se je to zgodilo in konec. Globlje razmisleke naj si vsak bralec ustvari sam. Pustil sem odprto pot človeški domišljiji. Je pa res, da sem nekajkrat načrtno dregnil v slovensko pop industrijo. Otroci poslušajo razne brizgalne, ki da brizgajo, in se ne zavedajo, da je to eno samo namigovanje na spolni organ …«

No tudi tvoja knjiga ni ravno za otroke …

»Res ni. Za polnoletne je.«

Ob branju me ni hotel zapustil občutek, da gre za nekakšno fantovsko zgodbo. V bistvu smo vsi na bolj ali manj podoben način spolno in socialno dozorevali. Različni smo si v pristopu do bejb, eni smo bolj drugi manj lepi, eni smo se že od nekdaj dol dajali, drugi smo to začeli kasneje, fantazirali smo tako ali tako vsi …

»To je zgodba z moškega zornega kota. Dejstvo je, da večina mladostnikov, samo da vidijo dobro žensko, že sanjajo o njej in se vidijo le v tem, kako bi jo dol dali, vanjo orali in sploh kaj vse bi ji delali. Prva realnost pa je bila največkrat taka, da nam je itak v treh minutah prišlo … in ni bilo nič od oranja.«

Na začetku vsi tvoji junaki izgledajo kot potencialni, da bodo celo življenje prakticirali »rokomet«, v nadaljevanju pa si zelo prijazno vsakemu namenil svojo bejbo …

»Mladi ljudje se blazno žrejo zaradi svoje anatomije, svojih sposobnosti, vsak mozoljček je že tragedija, lasje ne stojijo dobro … Če iz tega ne delaš travme, zagotovo najdeš bejbo po svoji meri in se imaš dobro z njo in te ima ona za svojega moškega. Prej pa moraš v sebi premagati vse tiste vozle, ki ti ne dajo naprej. V knjigi je recimo Bili Govedo, ki se nima za ne vem kakšnega »orača«, odlično pa obvlada z jezikom. S tem recimo mulariji hočem povedati, naj ne padajo na stereotipe holywoodskih erotičnih filmov. Ti rečem, seks tipa James Bond je najslabši seks, ki si ga lahko izmisliš. Bistvo dobrega seksa je dobra predigra, obvladat moraš jezik, ostalo pa je le še smetana na vrhu torte … Moji junaki na začetku res delujejo kot neki psihoti, ki ga tiščijo v radiatorje, ki šlatajo bejbe po avtobusih … ampak vsak enkrat preklopi kanal in najde pravo pot.«

Imam občutek, da se tvoja zgodba pravzaprav nikoli ne konča, saj to z nekimi odkloni in različnostmi počnejo tudi nove in nove generacije mladih …

»Recimo, da je ta knjiga napisana do danes, naslednja, ki je že v delu, je že od tega momenta naprej. Zgodbo bi lahko sicer postavil tudi v sedemdeseta, a jih premalo poznam. Je pa knjiga odprta. Čeprav sovražim južnoameriške žajfaste nadaljevanke, pa je bil moj princip pisanja zelo podoben kot neka venezuelska telenovela. Vsi so z vsemi, vsak prizor se navezuje na dva prizora iz prejšnjih delov in na dva, ki bosta še prišla. Tako, da kjerkoli knjigo odpreš, je potrebno poiskati iztočnice na prejšnjih straneh in jih peljati naprej. Najboljše je prebrati celo knjigo.«

So se kakšni tvoji znanci našli v knjigi?

»So, ampak ne v določenih osebah v celoti, kot sem že rekel.«

Kljub temu da je v knjigi erotike na izvoz pa nisi šel predaleč, ostajaš pri bolj ali manj običajnih praksah …

»Gre za en tako, kako bi rekel, naraven seks, stvari, ki si jih, če dobro pomisliš nazaj, v taki ali drugačni obliki poskusil tudi sam. Kar se tiče seksa, bi rad videl, da bi knjigo brali tudi najstniki. Vsi porniči in erotični filmi so eno navadno sranje. Seks je nekaj povsem drugega, je mnogo boljši, če ga znaš. Nikar ne delajte po filmu, saj bosta oba, fant in punca, nezadovoljna.«

Sicer si nasploh ustvarjalno precej kreativen, poleg dela, ko »postavljaš knjige na računalnik«, že precej let poješ pri metal bandu Sarcasm, si dejaven spačkist …

»Z glasbo se ukvarjam že precej let, zadnjih sedem pri skupini Sarcasm in pišem tudi besedila, ki jih pojem. To je poseben medij in zelo uživam pri pisanju … Odlična stvar je tudi vsa ta naša »spačkarija«, to je nek vzporedni svet, kamor lahko pobegnem in se imam zelo dobro.«

Kdo ti je prilepil nadimek Maček - Easy Mucy?

»Dobil sem ga v srednji šoli. Gledal sem musical The Cats in nosil majico, pa so me takoj proglasili za mačka. Nadimek mi je bil všeč in sem ga obdržal. Ko sem začel pisati za Tribuno, sem se podpisoval E. Z. Maček in me je kolegica začela klicati Mucy, E. Z. pa je izgovorjeno po angleško izi in do easy ni bilo daleč.«

Maček na fotografiji?

»On je moški. Saša, Aleksander Belov, bela strela. To je turška van mačka, ki je velika redkost v svetu. V Sloveniji jih je le nekaj.«

Pa ja de?

»Res no. Sicer pa, s tem mačkom sem se slikal na svetovni razstavi v New Yorku in je svetovni prvak, vreden 30.000 dolarjev. V roke so mi ga spustili le za fotografiranje.«

Pa ja de drugič. Rekel si, da že pišeš novo knjigo. Seks trideset- in štiridesetletnikov?

»Kar se erotike tiče, sem svoje naredil. Kar se pisanja tiče. Sinoči mi je žena rekla, kaj si pa ljudje mislijo, kaj midva vse doma počneva. Pa sem rekel, saj, ampak ne ravno vsak dan vsega.«

Knjigo si vendarle posvetil Natalji?

»Ja.«

Ampak, takrat ko so se ti delali današnji spomini, nje še ni bilo zraven …

»Nič zato, ima druge zasluge za moje knjige.«

Ljudem pa ni težko pomisliti …

»Me nič ne gane …«

Naslednje knjige torej?

»Ena bo kuharska, podobno, družba ljudi, ki kuhajo in ga pokajo zraven. Zadeva bo prav tako nekoliko humorna. Potem bo še ena knjiga na temo spačkarjev. V mislih imam pa tudi slovar slovenskega jezika, ki bo pravzaprav slovar napačne rabe besed – ena taka zajebancija. Samo predstavljaj si, koliko interpretacij skodelice kave se skriva v besedni zvezi destruktivni cankarjanski kontrapunkt. A veš kaj še, a zapišeš še elektronski naslov, preko katerega je mogoče naročit knjigo, caffe@email.si.«

Seveda zapišem.