Sedmica: Društvo mučenic

Za nami je še en dan vrtnic, čokolade in čestitk, s katerimi moški (praviloma) enkrat na leto zasujejo ženski svet. Trgovci služijo, ženske pa se (praviloma) zadovoljijo z občutkom opaženosti. V najslabšem primeru je tako, da je 8. marec za ženo, mater in gospodinjo tepežni dan; moški se ves dan prikrito prilizuje sodelavkam ali celo ljubici, ko pa se v poznih popoldanskih urah zaradi popitega alkohola tako rekoč zlije čez domači prag, opazi, da žena ni pobrisala prahu na televizijskem ekranu ali si izmisli katero drugo neumnost in hop po njej. Udarja s čimer koli kamor koli, dokler ne omaga. Dan po prestanem napadu se ženska (praviloma) brani pred sodelavkami, da so modre lise na obrazu, ker jih drugje pač ni videti, posledica njene nerodnosti. Ko se to zgodi prvič, ji sodelavke verjamejo, desetič ji več ne verjame niti najbolj naivna, ona pa še kar laže. Zato, ker jo je sram, da živi z zverino in zato, ker je pretepanje žensk v Sloveniji še vedno obrobna družbena tema. Kar je, glede na podatek, da je pri nas pretepena že vsaka četrta ženska, absurdno, če ne kar groteskno.

Pri polni zavesti trdim, da je na začetku tretjega tisočletja za nasilje v družini (kajpada, poleg politične elite oziroma vlade in države) v prvi vrsti kriv in odgovoren tisti, ki svoje telo in življenje položi na oltar nasilja, kompleksov, nezadovoljstva in vsega drugega, kar v posamezniku sproži napadalen odnos do šibkejšega. Povedano drugače, v večini primerov so za nasilje v družini krive in odgovorne ženske. Da se razumemo, ne zato, ker so si lakirale nohte, namesto da bi pomile posodo ali so prekomerno zapravljale ali imajo ljubimca, ampak zato, ker bodisi prikrivajo pravo podobo družine in nasilnega moža v javnosti bodisi verjamejo, da bo jutri drugače, bodisi so prepričane, da bi se jim brez moža, pa čeprav zverine, podrl svet. Kar se mene tiče, bi sama ali z otroki raje živela v baraki s preluknjano streho in v miru kot v dnevni sobi, opremljeni v slogu Ludvika XIV. ali minimalizma in se tresla, kdaj si bo nasilni mož postregel z mojim telesom ali celo s telesom otrok in nad njim izživljal svoje komplekse ter občutek nemoči v zunanjem svetu.

Imamo društvo proti mučenju živali, proti kateremu, se razume, nimam nič, saj se mi v dno duše zasmili vsak zapuščeni cucek ali krava, ki jo v mučnih transportnih razmerah peljejo v zakol. Nimamo pa društva mučenih (in izmučenih) žensk. Te se na milost in nemilost prepuščajo čestokrat nesposobnim in neodgovornim socialnim delavkam, (ki v najslabšem primeru odkrito dvomijo o njihovem mučeništvu ali so celo same žrtve nasilnega partnerja in si o tem ne upajo z nikomer odkrito spregovoriti), in verjamejo, da je rešitev težav zunaj njih samih. Za začetek bi si morala vsaka pretepena ženska sama pri sebi odkrito priznati, da se je pri izbiri partnerja zmotila, da je njen mir in zdravje najvišja vrednota, da so obljube, kako bo jutri drugače, prazne marnje, in da človeka, ki z njo ravna nečloveško, pravzaprav sploh ne more ljubiti. V naslednjem koraku se mora znebiti predsodka in sorodnikom, prijateljem, znancem ter sodelavcem odkrito priznati, da so modrice na obrazu in drugod po telesu posledica moževih udarcev. Ženske, osvobojene nasilja in trpljenja za štirimi stenami bi morale ustanoviti društvo mučenih žensk in na ves glas in z vso silo pritisniti na vlado oziroma policijo ter pravosodne organe, da jim vrnejo domove, v katerih so po njihovi začasni izselitvi ostali nasilni možje. In, kajpada, da tega nasilneža za grehe, ki jih je nad šibkim ženskim telesom in psiho, izvršil, primerno kaznujejo.