Med rekreacijo razmišlja o poslu

Bine Kordež si je pred petimi leti zastavil cilj: prekolesariti vse ceste v Sloveniji. Kot pravi, je to izziv za celo življenje.

Bine Kordež je v javnosti najbolj poznan kot uspešen gospodarstvenik. Manj znano pa je, da del prostega časa, ki pa ga nima prav veliko, zapolni z rekreacijo, predvsem s kolesarjenjem in hojo v naravi, na bližnji Talež, na katerega se povzpne z Lancovega, kjer živi z družino.

Kakšno je vaše vsakdanje življenje zunaj Merkurja?

»Večji del svojega časa namenjam službi, v povprečju 12 ur na dan. Kljub temu pa nekaj ur še ostane, in če se le da, jih izkoristim za fizično aktivnost. Nisem tipičen športnik, pravzaprav se ne štejem za kakšnega posebnega športnika. Zanimivo je, da športa nikoli ne gledam po televiziji, v časopisu preberem le rezultate, da sem vsaj malo informiran. Enostavno me ne zanima, nimam interesa, da bi gledal, kako se drugi ukvarjajo s športom. Če imam čas, se raje ukvarjam sam, in v povprečju fizični aktivnosti namenim uro do dve dnevno. Poleg športa nekaj časa posvetim družini, prijateljem. To pa je tudi vse. Priznati moram, da ničesar ne naredim doma pri hiši, vse postori in organizira moja žena.«

Ste se s športom ukvarjali že kot otrok?

»Tudi v tem pogledu sem netipičen za športnika. V mladih letih nikoli nisem imel veselja do športa in sem bil v njem ves čas zelo slab, zelo neroden, tako da sem tako v osnovni kot tudi v srednji šoli imel zaradi telovadbe težave z uspehom, saj sem imel vse predmete ocenjene z odlično (5), le pri telovadbi sem bil dober (3). Do 20. leta se s športom nisem ukvarjal popolnoma nič. Danes pa kolesarim, hodim v hribe, pozimi smučam.«

Kdo vas je potem navdušil za šport?

»Malo več sem se s športom začel ukvarjati s prihodom v Merkur okoli leta 1990. Za kolesarjenje me je navdušil Viktor Vauhnik, takrat eden izmed vodilnih v Merkurju.«

Kakšna je za vas najboljša rekreacija?

»Značilnost mojih športnih aktivnosti je, da vse potekajo v naravi, ter da so individualne, saj se težko vežem na ekipe, ker nikoli ne vem, kdaj bom prišel domov.«

Pa lahko med športom odmislite službo?

»Pri hoji in kolesarjenju razmišljam prav o službi, o poslu, določenih odločitvah, potezah. To je edini čas, kjer lahko v miru stvari premisliš, dobiš veliko novih idej. Ves koncept za članke, ki jih pišem za časopise, sestavim na kolesu ali pri hoji na Talež, doma se le še usedem za računalnik in napišem. Včasih sem s seboj nosil tudi diktafon, a se ni obneslo.«

Dejali ste, da hodite na Talež. Kako pogosto?

»Če ne grem na kolo in če pridem s službe domov vsaj do sedme, osme ure zvečer, se po cesti sprehodim na Talež. Lani sem šel 95-krat, kar je najmanj v zadnjih letih, ko sem zabeležil nekje med 100 in 150 vzponi. Razlog je v tem, da sem bil lani precej več na kolesu in zato ni bilo potrebe, da bi hodil še na Talež.«

Vaša želja je prekolesariti vse ceste v Sloveniji. Kdaj ste se lotili tega »projekta«, zakaj in koliko kilometrov cest ste že prekolesarili?

»Na začetku sem kolesaril predvsem po Gorenjskem. Pred petimi leti pa sem začel razmišljati, da bi bilo zanimivo prekolesariti vso Slovenijo, vse ceste, tako asfaltne, makadamske kot tudi gozdne, ki jih je skupaj okrog 70 tisoč kilometrov. Ocenjujem, da sem prekolesaril že približno tretjino Slovenije, večinoma po Gorenjskem, Primorskem, Vipavskem, Krasu in Ljubljani z okolico. Doma na steni imam velik zemljevid Slovenije, na katerem označim vse ceste, ki sem jih do sedaj že prevozil. Najbolj prazen del na zemljevidu je Koroška, Notranjska in Kočevska.«

Kje je najlepše kolesariti? Bi bralcem lahko priporočili kakšno dobro turo?

»Ne morem reči, katero območje je lepše od drugega, ker ima vsak del Slovenije svoje značilnosti. Najmanj me vleče na Notranjsko in na Kočevsko, kjer je vse poraščeno, kjer ni razgledov, voziš le skozi gozdove. Seveda je lepo kolesariti po Gorenjski, izredno lepe ture so po Idrijsko–Cerkljanskem hribovju, še posebno v maju, ko travniki tako lepo cvetijo.«

Imate radi rože? Se med kolesarjenjem kdaj ustavite in jih naberete za domov?

»Rože so mi v veliko veselje. Na tematiko rož med potjo naredim kakšno fotografijo, morda se nekajkrat na leto tudi ustavim in jih natrgam.«

Ob vseh službenih obveznostih, ki jih imate, se človek vpraša, kdaj najdete čas za kolesarjenje po Sloveniji?

»Službeno sem veliko odsoten, potujem pa predvsem po Sloveniji, in takoj, ko zaključim s službenimi obveznostmi, se včasih, namesto da bi šel na kosilo, raje preoblečem in grem na kolo. Včasih si namenoma sestanke organiziram tako, da imam vmes kakšni dve uri časa za kolesarjenje. Kolo imam vedno v avtu. Če imam le čas, kolesarim tudi med vikendi.«

Koliko kilometrov ste lani prekolesarili?

»Na kolesu sem bil 146-krat, skupaj 315 ur. V tem času sem naredil 5.777 kilometrov, 108 kilometrov je bilo višinske razlike.«

Kolesarijo morda tudi vaši poslovni partnerji? Se kdaj srečate na kolesu?

»V Merkurju za poslovne partnerje iz Slovenije organiziramo vzpon na Vršič, za vodstvo imamo vsako leto dvodnevno kolesarjenje. Imam tudi nekaj kolegov, s katerimi kolesarimo nekajkrat na leto, a težko uskladimo urnike.«

Greste kdaj na kakšno tekmo?

»Na tekme načrtno ne hodim, čeprav imajo svoj čar. Raje kolesarim v miru. Kar verjeti ne moreš, da je na večini stranskih cest v Sloveniji zelo malo prometa in se resnično lahko voziš v miru.«

Kolesarite s cestnim kolesom?

»Doslej sem največ prekolesaril s treking kolesom, ker pa mi povečini ostajajo še gozdne in makadamske ceste, v zadnjem času kolesarim predvsem z gorskim. Večkrat je namreč potrebno zaviti tudi na kakšno kolovozno pot, tako da pridem nazaj na izhodišče vedno po drugi poti.«

Kako fizično pripravljenost ohranjate pozimi?

»V dvorani me ne boste videli. Tudi pozimi se da kolesariti in letos sem naredil že okrog petsto kilometrov. Če se le da, gremo z družino na sankanje.«

Vaš cilj je torej prekolesariti vse ceste v Sloveniji. Kdaj načrtujete, da bo uresničen in kakšen izziv si boste zastavili potem?

»To je izziv za vse življenje. Ceste, ki jih še nisem prevozil, so vedno bolj oddaljene in potrebuješ precej časa, da prideš do tja. Če bom hotel vse prekolesariti, se bom moral tudi ponavljati, del cest prevoziti še enkrat. Verjetno bom za zaključek potreboval še od deset do petnajst let, če mi bo seveda zdravje služilo, zato menim, da mi kakšnega podobnega dodatnega izziva v življenju ne bo več potrebno postaviti.«