Skoke bo vedno nosil v sebi

Besedilo: M.B., R.G., Foto: Boris Vugrinec/Večer, Igor Nastran/Večer, Gorazd Kavčič
Kategorija: Šport / četrtek, 1. marec 2007 / 05:00

Franci Petek bo junija dopolnil 36 let. Je doktor geografije, zaposlen na geografskem inštitutu Antona Melika. Z ženo in tremi otroki živi na Zgoši pri Begunjah.

Vašo kariero so zaznamovali padci. Se morda še spomnite prvega?

»V klubu sem smučarske skoke začel trenirati relativno pozno, v 4. razredu, ko sem bil star enajst let. Seveda so bili tudi padci, ki so sestavni del tega športa, a tisti na začetku, na majhnih skakalnicah, so bili še nedolžni, tako da se ne spomnim, kdaj sem prvič padel. So mi pa dobro v spominu ostali hujši, ki so se zgodili kasneje v karieri.«

Bili so štirje, najhujši leta 1993 v Stamsu.

»Pri padcu v Stamsu sem se hudo poškodoval in tega padca se dobro spominjam. Danes se s kolegi, ki so bili takrat zraven, na to temo kar zabavamo, takrat pa so bili vsi pretreseni, ko so me videli.«

So vam padci pustili kakšne posledice?

»Po vseh padcih sem v glavi dobil nekakšno zavoro, pri skakanju nisem bil več tako sproščen, še posebej, če razmere niso bile idealne. V vetrovnih razmerah prav zaradi te zavore nisem bil več konkurenčen. In ko sem šele dobro stopil v zrela športna leta, star 24 let, sem se moral odločiti: ali se bom mučil in životaril ali pa zaključim kariero in dokončam šolo, ter si ustvarim pogoje za življenje. Odločil sem se za slednje. Če ne bi bilo teh padcev, bi pred sabo imel še kakšnih osem let skakalne kariere. Danes z izjemo vijaka v desni rami zaradi padcev nimam nobenih posledic. Sicer pa imam na skakalna leta zelo lepe spomine. Dobil sem ogromno življenjskih izkušenj, doživel veliko lepih trenutkov in v spominu potem ostanejo predvsem ta.«

Kako je bilo na vašem slovesu od skakanja v Velenju?

»Slovo je bil zame zelo čustven dogodek. Bilo je zanimivo, predvsem mi je bilo všeč, da je bil po tekmi koncert Lačnega Franza, kar je bila moja želja, saj mi je ta skupina še danes zelo všeč. Koliko sem skočil na poslovilni tekmi, pa ne vem. Ni bilo tako slabo.«

Ste po tem še kdaj skakali na smučeh

»Čez dve leti sem nastopil na univerzijadi v Koreji. Pred tem sem v Planici in Beljaku naredil okrog deset skokov. Po univerzijadi pa se po skakalnici nisem nikoli več spustil. Doma nimam niti skakalnih smuči, ki sem jih po karieri vrnil, da so z njimi skakali mlajši fantje, medtem ko drese še imam.«

Česa ste se lotili po koncu kariere?

»Najprej sem bil pol leta trener B reprezentance, potem pa sem dobil priložnost zaposlitve na geografskem inštitutu in prevagale so bolj urejene eksistenčne razmere in moja ljubezen do geografije. Trenerstvo je resno delo, kjer potrebuješ veliko znanja in ni realno, da bi bil še kdaj trener.«

Iz geografije ste doktorirali. Videla sem fotografije z doktorske zabave.

»Vsako leto imamo inštitutski piknik in kdor tisto leto doktorira, seveda časti. Dobil sem otroški zdravniški kompletek in haljo, na kateri je pisalo dr. Petek. Smeha res ni manjkalo. Moja želja je vedno bila, da bi postal raziskovalec in zato je izobraževalni proces, ki sem ga dal skozi, logična posledica.«

S skoki ste danes povezani kot predsednik Obora za skoke in nordijsko kombinacijo. Kako komentirate zamenjavo Bajca z Nikkolo?

»S skoki sem povezan bolj, kot sem mislil, da bom. Je pa res, da skoke vedno nosim s seboj, so se v meni zelo zakoreninili in v mislih bom z njimi verjetno ostal vedno povezan. Obor za skoke in nordijsko kombinacijo je nadzorni organ profesionalnemu delu reprezentance, tako direktorju, kot trenerjem in tekmovalcem. Posredno smo bili tudi mi vpleteni pri menjavi Vasje Bajca. Dejstvo je, da v sistemu treninga nekaj ni bilo v redu. Da stvari niso takšne, kot bi morale biti, smo dobili signale tudi iz trenerskih vrst. Direktorju Ulagi smo naložili, da stvari uredi, in jih je uredil tako, kot jih je. Tekmovalci so se po zamenjavi in po prvem šoku očitno sprostili, kar je dokazal Jernej Damjan. Če pa je njegov uspeh plod dela Bajca ali že Nikkole, pa težko rečem.«

Ste še kaj športno aktivni, v šport vpeljujete tudi svoje otroke?

»Imam krog prijateljev, s katerimi smo skupaj že najmanj 20 let. Kakšen vikend nam uspe izboriti, da gremo sami kam skupaj: v hribe, na kolesarjenje ali jadrat. Sicer pa se potrudim, da grem na rekreacijo vsaj enkrat na teden. Imam tri otroke, stare šest, štiri in pol leta. Nisem privrženec, da otrok začne trenirati zelo zgodaj. Sin sicer pravi, da bo skakalec. Jaz ga ne bom nič sili, se bo že sam odločil.«

Franci Petek je bil kot skakalec vedno nasmejan. Kaj pa danes?

»Rad sem dobre volje, je pa res, da imam sedaj manj možnosti biti sproščen, ker imam resno službo, družino, tako da se ne morem kar naprej zabavati. Tudi v skakalnih letih kakšnih večjih zabav nismo imeli, saj za to ni bilo časa, morda je bilo tudi bolje tako.«

Zanimiva izjava o »netopirski jati«

Franci Petek je skakalno kariero sklenil 2. julija 1995 na mednarodni tekmi Ford Ski Jumping Challenger v Velenju, ko je bil star šele 24 let. K odločitvi o koncu športne poti so ga pripeljali štirje hujši padci v zadnjih dveh letih njegove kariere. Pred svetovnim prvenstvom leta 1993 v Falunu je bil v dobri formi, vendar se je 16. februarja na treningu poškodoval. Sledil je najhujši padec v Stamsu, 16. julija 1993. V Thunder Bayju je padel v sezoni 1993/94, zadnji hujši padec pa se mu je pripetil med tekmovanjem v nemogočih vremenskih razmerah, 12. februarja 1995 na Holmenkollnu. »Napačno smo se lotili učenja nove tehnike in temu so botrovali padci,« pravi danes. Nasploh je Petek dolgo vztrajal pri klasični tehniki, s katero je na novoletni turneji v sezoni 1991/92 še uspešno konkuriral tekmecem, ki so prodrli z »V« slogom, med katerimi je kraljeval takrat 16-letni Finec Toni Nieminen. Zanimiva je izjava Francija Petka, ki jo je za enega izmed medijev dal po drugi tekmi turneje v Oberstdorfu, na kateri je bil četrti, najboljši med »klasiki«: »Sem zadovoljen, po svoje pa tudi jezen, saj komaj čakam dan, da potolčemo »netopirsko jato«.«

Po številu zmag je na 67. mestu

Franci Petek je najuspešnejši skakalec SSK Stol Žirovnica vseh časov. Največji uspeh je dosegel na svetovnem prvenstvu 10. februarja leta 1991 v Predazzu v Italiji, ko je postal svetovni prvak na veliki skakalnici. Na stopničkah sta mu družbo delala še Norvežan Rune Olynik, ki ga je naš as premagal za vsega točko in dve desetinki, in Nemec Jens Weissflog. Zanimivo, da sta na tem prvenstvu nastopila tudi Primož Ulaga, danes direktor nordijskih reprezentanc in glavni trener slovenskih skakalcev Finec Ari Pekka Nikkola. Slednji je bil na mali skakalnici bronast, srebrn pa z ekipo. V svoji karieri je Franci Petek dosegel še nekaj odmevnih rezultatov. V svetovnem pokalu ima eno zmago iz Engelberga leta 1990, dve drugi mesti (Thunder Bay leta 1991, Predazzo leta 1993) in dve tretji mesti (Thunder Bay leta 1991 in Bischofshofen leta 1992). Po številu zmag je skupaj z Robertom Kranjcem, Petrom Žonto in Rokom Urbancem trenutno na 67. mestu. Pred njim sta z devetimi zmagami Primož Ulaga, ter s petnajstimi Primož Peterka. Na vrhu pa je Finec Matti Nykaenen s 46 zmagami. Tekmoval je na dveh olimpijadah, njegova najboljša posamična uvrstitev pa je 8. mesto iz Albervilla, natančneje iz Courchevela leta 1992. Je šestkratni članski državni prvak.

Prisega na domačo gorenjsko kuhinjo

Ritem prehranjevanja je bistvenega pomena, če naj človek zdrži vsakodnevne napore in ritem življenja. Tako Franci je vsaj trikrat na dan. Še posebej pa je pomemben bogat in zdrav zajtrk. Sam je sicer bolj slab kuhar, zato za njegovo prehrano skrbi žena Polona, ki jo Franci rad zelo pohvali. Sicer pa Franci prisega na domačo gorenjsko kuhinjo. Morda tudi tu tiči vzrok, da se po koncu aktivne športne kariere ni zredil za več kot dva kilograma. Živi zdravo, saj ima najraje navadno zeleno solato, ki pa mora biti precej okisana, za sladico pa najrajši poje kaj od sadja. Za žejo je najbolj vesel, če mu postrežete s kompotom.