Zagledal jo je v vaški igri

Francelj in Albina Selak z Dolenje Dobrave sta na slovenski kulturni praznik praznovala biserno poroko.

Dolenja Dobrava – »Zdravje nama kar služi, čeprav naju leta že opominjajo,« pravi Albina, ki še vedno sama poskrbi za gospodinjska dela, Francelj pa se včasih še vedno usede za šivalni stroj. Oblačila vseh domačih je za biserno poroko sešil prav on! V njunih najboljših letih sta oba veliko šivala, Francelj tako v službi kot doma, Albinca pa mu je vedno pomagala in stala ob strani. »Takrat je bilo še v navadi, da smo ženske ostajale doma pa še otrok nisem želela pustiti samih. Vendar pa dela v gospodinjstvu nikoli ni zmanjkalo!« nam pove Albina Selak.

Skupna pot Franclja in Albine Selak se je začela 8. februarja 1947, vendar sta se prvič ogledovala že štiri leta prej. Bilo je pred cerkvijo na Trati v Gorenji vasi, ko je Albinca spraševala po čednem fantu. Takrat je Kovačev Franci iz Todraža prvič prišel k njenim domačim. »V mene se je zaljubil, ko sem pri komaj štirinajstih igrala v vaški igri,« lep spomin obudi Albina. Ob njuni prvi poroki leta 1947 je bila huda zima, zato ju je Fojkarjev ata na prirejenih zimskih saneh s konjsko vprego zjutraj odpeljal v Škofjo Loko. Ves dan je snežilo in ob prihodu nazaj v Gorenjo vas, kjer so opravili cerkveni obred, je bilo že meter snega.

Francelj Selak se je krojaške obrti učil pri Bobnarju na Godešiču, nato pa še pri Franceljnu spod Klanca na Dobravi. Sedaj že 30 let uživa upokojenski staž, Albinca pa šele nekaj zadnjih let. Poleg treh sinov (Branko je direktor hotaveljskega Marmorja, Miha in Izidorja, ki je učitelj v OŠ Ivana Tavčarja v Gorenji vasi), treh vnukov in treh vnukinj je njuno življenje zaznamovalo še nekaj mejnikov. Leta 1956 sta se preselila v hišo na Dolenji Dobravi, devet let kasneje sta si omislila prvi avto. Danes si želita še enega mejnika: poroko vnuka ali vnukinje in varovanje njihovih potomcev. Na biserni poroki se je zbralo blizu 50 sorodnikov in prijateljev Albine in Franceljna Selaka, ki so se ob kosilu poveselili v znani gorenjevaški gostilni. Na lepem cerkvenem obredu pa jima je zapel tudi cerkveni pevski zbor, ki je paru zapel tudi po obredu. Razlog je preprost: Albinca že 66 let uspešno poje na cerkvenem koru. Še ena zanimivost: kmalu po poroki sta se naročila na Gorenjski glas in še danes rada prebereta domače novice.