Le zvezek, svinčnik in sto sošolcev

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / sobota, 22. september 2018 / 22:54

Jana Lampe opravlja delo, ki si ga je vedno želela in ga čuti kot svoje poslanstvo: mlade v Sloveniji ozavešča o razmerah in življenju v najrevnejših državah sveta in kot strokovna sodelavka Slovenske karitas sodeluje v projektih, ki ljudem v Afriki in drugod po svetu omogočajo ne le preživetje, ampak tudi trajne pogoje za dostojnejše življenje.

Že ko je v sedmem razredu osnovne šole pisala spis z naslovom Ko bom velik, bom ... je odločno napovedala, da bo misijonarka. V Afriki. »Mislim, da mi je bilo to položeno že v zibelko. Čeprav sem si globoko v sebi vedno želela v Afriko, me je v času študija pot pripeljala v Indijo, kjer sem se prvič srečala s skrajno revščino. Nato sem imela srečo, da so me zaposlili na Slovenski karitas, kjer sem dobila delo, ki ga čutim kot svoje poslanstvo – ozaveščati mlade v Sloveniji o razmerah in življenju v najrevnejših državah sveta in skupaj z misijonarji sodelovati pri izvedbi konkretnih razvojnih in humanitarnih projektov, ki ljudem v Afriki in drugje po svetu omogočajo preživetje in trajne pogoje za dostojnejše življenje,« je razloge, zakaj je tako zelo predana pomoči črnemu kontinentu, pojasnila Jana Lampe, strokovna sodelavka Slovenske karitas. Vsak dan se iz domačih Gorij pelje v službo v Ljubljano. Pravi, da z velikim veseljem opravlja svoje delo. A oči se ji vendarle čisto drugače zasvetijo, ko opisuje svoje delovne – in srčne – poti v Afriko.

Za srce Afrike

Tja se je prvič odpravila leta 2010, v Ruando in Burundi, zato, da je spremljala dela, ki jih na Slovenski karitas tam ob podpori Ministrstva za zunanje zadeve RS in v sodelovanju z misijonarji prek akcije Za srce Afrike izvajajo od leta 2006 dalje. »O Afriki sem že prej veliko prebrala, ampak to se ne da primerjati s tem, kar doživiš v živo. To je svet, ki je čisto drugačen od našega in se mu še vedno kar ne morem načuditi. Ljudje živijo zelo preprosto, še posebno na podeželju, kjer je revščina velika. Hiše so zgrajene iz blata, v eni sobi sta starša, v drugi so otroci. Kuhajo na odprtem ognju. Vsak dan opazuješ, kako odrasli in otroci, z rumenimi deset- ali 25-litrskimi kanticami hodijo do vodnjakov kilometre daleč peš po vodo za pitje in umivanje. Veste, da tam vsa družina na dan porabi le šestdeset litrov vode?«

Vse opravijo peš

Otroci gredo po šoli pogosto nabrat drva za kuhanje hrane ali pa travo za prehrano koz, še opisuje. »Koze imajo predvsem za gnojenje zemlje. A veliko ljudi žal nima niti koze, ki v teh državah stane okoli dvajset evrov. Ljudje na podeželju večinoma nimajo elektrike: le štirje odstotki v Ruandi, v Burundiju še manj – in ko se vsak dan ob šestih zvečer znoči, je v vasi čista tema. Ni televizije, računalnikov, ostane le tih pogovor …« Kot pravi, se ljudje na podeželju večinama ukvarjajo s poljedelstvom. »V Ruandi in Burundiju je obdelan skoraj vsak košček zemlje, ljudje so zelo pridni, vendar je te zemlje na žalost premalo, da bi vsi lahko dostojno živeli. Veseli smo, da z akcijo Z delom do dostojnega življenja z rednim mesečnim darovanjem skoraj šeststo slovenskih darovalcev omogočamo delo in plačilo zanj ter s tem dostojno življenje tristo najrevnejšim družinam v misijonih v Afriki.«

Le zvezek in svinčnik

Ker ni možnosti za delo in zaslužek, je tudi veliko ljudi podhranjenih, tudi ona opaža ob vsakokratnem obisku. »Koliko otrok sem srečala, ki zaradi kronične podhranjenosti niso zrasli svojim letom primerno! Misliš, da je nekdo star štiri leta, pa ti misijonarka pove, da jih ima 12. To me vedno razžalosti. Tudi šole so v Afriki drugačne od naših. V klopeh, ki bi bile pri nas za dva učenca, jih tam sedi pet, celo šest. V enem razredu se stiska tudi do sto učencev, ki se tako težko veliko naučijo. Učenci imajo običajno tudi samo po en zvezek in en svinčnik, včasih pa še tega ne. Brez dobre izobrazbe pa je tudi tam še težje priti do poklica in boljše prihodnosti.« Zato je vesela, da v Afriko prihaja v imenu organizacije, ki prinaša pomoč.«

Kljub revščini je veselja veliko

V Afriko jo vedno znova vlečeta tudi tamkajšnji preprost način življenja in veselje, ki ga imajo Afričani do življenja kljub velikemu pomanjkanju, pravi Jana Lampe. »V Afriki sem tudi ugotovila, kako malo človek potrebuje za svoje življenje. Zato tudi doma živim preprostejše življenje. Po drugi strani me pa vleče v Afriko tudi to, da vidim, kaj je bilo vse s pomočjo iz Slovenije prek Karitas narejenega. Gane me tudi, ko vidim, s kakšno ljubeznijo in srčnostjo tam delajo naše misijonarke. Vsak evro, ki pride iz Slovenije, obrnejo dvakrat. Zase ne potrebujejo sredstev, ker se preživljajo iz drugih virov: večinoma so zaposlene kot zdravstvene delavke.«

Zakaj pomagati prav Afriki

Seveda, pravi Jana Lampe, se vedno najde kdo, ki meni, da je tudi za Slovensko karitas čisto dovolj dela doma, v Sloveniji. »Večino – kar 95 odstotkov – svoje pomoči tudi zares namenjamo prav slovenskim otrokom, družinam in starejšim v stiskah. A stiske so v Afriki še veliko večje, tam ljudje zaradi skrajne revščine in lakote vsakodnevno umirajo. In če vidimo, da nekdo nekje živi v pomanjkanju, da trpi, mi pa imamo sredstva, je prav, da mu pomagamo iz gole človeške solidarnosti.«