Boš vsaj bel kruh jedel

Besedilo: Andreja Kopač
sreda, 28. februar 2007 / 05:00

Župnik, ki je poznal škofa Rožmana in Volka.

Na dan Svetega Valentina, pred 91 leti, je v Zmincu prijokal na svet Tine Bergant, kasnejši župnik iz Lučin. Zakaj ga ne bi predstavili tudi v vaši reviji, so mi rekli župljani, ki ga imajo radi. Tudi meni je pri srcu. Z njim se je lepo pogovarjati in čeprav so se najine poti križale le nekajkrat, se mi zdi, da njegova topla beseda zmeraj dobro mesto najde. Še zmeraj opravlja svojo službo, mašuje, ureja pisarniška dela, le otrok ne poučuje več. To delo so letos prevzele uršulinke iz Škofje Loke.

Česa se iz mladosti najbolj spominjate?

»Velike poplave iz leta 1926. Očetu je odneslo ogromno zemlje, voda je izpodkopala cel travnik. Nič ni raslo, čez noč smo ostali brez hrane. Bilo nas je dvanajst otrok, starša sta se odločila, da mene in brata dajo služiti v Breznico k maminim sorodnikom. Mene je oče kmalu prišel iskat, Pavle je pa ostal. Namignil mi je, da bi šel študirat. Boš vsaj bel kruh jedel, kot so včasih imeli navado reči. Ideja mi ni nič kaj ležala. Bil sem celo potrt, zlasti zato, ker sem moral brata pustiti samega. Kljub temu sem se vdal v usodo in hribovsko šolo, ki je bila trikrat na teden, »spremenil« v vsakodnevno šolo. Naredil sem še štiri razrede, da sem bil usposobljen za gimnazijo. Žal pa so ugotovili, da sem že prestar. Takrat pa je zame posredoval loški kaplan Ivan Veider. Osebno je šel k ravnatelju kranjske gimnazije in posredoval, da so me sprejeli.«

Ste se že takrat odločili za duhovnika?

»Niti ne. Doma niso pritiskali name, čeprav, če sem pošten, je mama kdaj omenila, da bi ji bilo ljubo, če bi šel v to smer. Na duhovniški stan sem začel resneje razmišljati proti koncu gimnazije. Imel sem sošolca, Antona Tribušona, stanovala sva skupaj. Pozabil sem že, o čem vse sva se pogovarjala, nazadnje se je on odločil za kemijo, jaz pa za semenišče.«

Potem ste se preselili v Ljubljano?

»Ni bilo enostavno. Naj povem, da sem študiral med 2. svetovno vojno, domov se nisem mogel vračati niti med počitnicami, ker je bila Gorenjska pod nemško oblastjo. Kolegi bogoslovci, ki so prihajali iz predelov, ki so bili pod Italijo, so od doma dobivali priboljške, z Gorenjskega pa je bilo to nemogoče. Enkrat mi je sestra na skrivaj poslala malo prepečenca, da sem si potem zaradi »starosti« tega vse dlesni odrgnil. V semenišču je hrane kar naprej primanjkovalo. Zjutraj smo jedli čorbo, nekaj kavi podobnega, pa košček kruha, zelo skromno. Nekoč se s prijateljem Andrejem Pogačarjem, /mislim, da je še živ/, le odločiva, da se odpraviva na pot in to na skrivaj. Oblekla sva se po kmečko, na rame sva si dala kosi, pa sva jo mahnila čez Polhov Gradec, na Črn vrh, do Zminca.«

Kdaj ste bili posvečeni v mašnika?

»Leta 1943. Novo mašo sem imel v Ljubljani, v nunski cerkvi. Bilo je skromno, pač, vojni časi. Takrat je bil v Škofji Loki župnik Golob, očitno je imel preveč drugega dela, da bi poskrbel zato, da bi še v domačem kraju ponovili svečanosti. Škof Rožman me je v prvo službo poslal v Dolenjske Toplice. Tam je bilo osvobojeno partizansko ozemlje, v okolici pa so imeli svoje postojanke tudi Italijani. Vsak teden smo doživeli tudi kakšno hajko belogardistov, takrat so se partizani umaknili, skupaj z njimi tudi njihovi domači zavezniki. Živeli smo zelo skromno in v nenehnem strahu, kdo bo potrkal na vrata.«

Ste se s škofom Rožmanom večkrat osebno srečali?

»Sem. Najprej pri vpisu, potem v semenišču, nazadnje pri posvetitvi. Po najinem prvem pogovoru, mi je povedal, da zame načrtuje katehetsko pot v ljubljanskih šolah. Očitno se ideja ni obnesla, saj sem bil potem poslan na Dolenjsko. Zame je bil odličen človek, inteligenten, preudaren. Ljudem, ki so med vojno imeli težave, je hotel dobro in je zanje prosil pri Italijanih. Veliko jih je rešil, nikoli pa ne bom razumel, zakaj so bili partizani prepričani, da je hodil izdajat. Res, bil je zlat človek.«

Ste kdaj doživeli maltretiranja od povojne oblasti?

»/smeh/ Seveda. Oznovci so bili moji vsakodnevni obiskovalci med službovanjem v Dolenjskih Toplicah. Hoteli so, da bi izdajal. Ali pa so me zasliševali, češ da le preverjajo, kje sem bil določenega dne. Ni jim šlo v glavo, da kljub njihovi propagandi ljudje še zmeraj hodijo k maši. Jaz sem imel ljudi rad, pa tudi pokrajino. Pogosto sem hodil med zidanicami na sprehod, tam sem se usedel h kakšni družbi, malo smo prepevali, se pogovarjali. Sem že omenil, da so Dolenjci prijetni ljudje? En mesec sem bil celo zaprt. Poslali so mi namreč odločbo, naj neham zvonit, ker naj bi zvonjenje motilo goste v zdravilišču. Pisanje sem prebral v cerkvi, med mašo. Farane sem moral obvestiti o spremembah. Naj prej še povem, da so polovico farovža zavzeli partizani in odločbo o ukinitvi zvonjenja je napisala njihova tajnica. Po maši so se možje vračali mimo njenega stanovanja in so jo, razkačeni, zmerjali. Pa sem, nazadnje, kriv tudi za to vročekrvnost.«

Kaj pa je sledilo?

»Poklicali so me na policijo in me spraševali predvsem to, kako in s kakšnim naglasom sem bral okrožnico. Upam, da se ne boste preveč smejali, če vam povem, da so v zapisniku potem zapisali, da mi kazen sledi zato, ker sem njihove ukaze prebral »v napačnem tonu«. Zaprli so me v novomeški zapor, v samico. Kar ni bilo enostavno. Cel mesec me niso spustili niti na sprehod, ostale zapornike pa so. Vsak večer, po enajsti uri, sem dobival obiske, ki so me hodili zasliševat. Potem pa, ko bi lahko malo zaspal, je paznik nalašč metal ključe po hodniku, da je ropotalo in žvenketalo …Človeška hudobija res ne pozna meja.«

Koliko časa ste ostali na Dolenjskem?

»Celih 16 let. Pa rad sem imel tiste kraje. Kljub temu da sem kot duhovnik doživljal številna šikaniranja. Naj povem, da je nekoč v našem župnišču spal škof Volk. Sredi noči nas je prišla budit oblast s kričanjem in razgrajanjem, da hočejo Volka. On pa pride iz spalnice in jih lepo vpraša, kaj hočejo. Niso in niso se nehali usajati. Z lepo besedo je dosegel, da so se čez čas obrnili in godrnjaje odšli. Ko so potem Volka zažgali v Novem mestu, sem že služboval na Povšniku blizu Litije. Bilo je grozno …

Ste morali biti v vsaki fari, kjer ste službovali, tudi dober gospodar ne samo dober dušni pastir?

»Služboval sem tudi v Oselici in sedaj tu, v Lučinah. V Dolenjskih Toplicah sem obnovil cerkev. O, kako so me ovijali, kje sem dobil denar za to! Oblast je zmeraj kaj našla, da mi je kot duhovniku nagajala. Toda nisem dovolil, da bi me spravili na kolena. Delal sem tako kot je bilo prav.«

Je veliko partijcev prineslo krstit otroke?

»/smeh/ Tudi med njimi so bili dobri ljudje. Le bali so se, ker so imeli odgovorne službe.«

Stari ste 91 let in še zmeraj opravljate svoje poslanstvo?

»/smeh/ Zakaj pa ne? Saj se dobro počutim. Mašujem, opravljam pisarniška dela. Le za poučevanje otrok pri verouku sem prosil uršulinke.«

Se vam je kdaj med službovanjem zgodilo kaj zanimivega?

»Ojej, ne bi vedel. Sem se že spomnil! Nekoč, ko sem hodil maševat v Oselico, sem tam želel tudi prespati. Pridem v sobo, odgrnem odejo na postelji, pa ves presenečen zagledam družino polhov, ki si je tam našla svoj dom.«