Vodmat (1)

Vodmat (v starih zapiskih Udmat) je zelo staro naselje in je ime dobilo po vodi, saj je tu v neposredni bližini tekla Ljubljanica in ljudje so imeli dosti opravka z njo, zato so kraju dali ime po njej. Prebivalci Vodmata delijo naselje na stari in novi Vodmat. Stari je tisti del, ki leži ob Zaloški cesti, med dolenjsko železnico in vse tja do cerkve sv. Petra. Na Vodmatu leži celoten kompleks bolnišnic. Že nekaj let po prvi svetovni vojni so predel zemljišč vzhodno od dolenjske železnice razparcelirali v smeri sever-jug v ulice in jih namenili individualni stanovanjski gradnji z znamenitimi vodmatskimi ohišnicami. Sega vse od dolenjske železnice do Pokopališke ulice in se imenuje Novi Vodmat.

Vodmat je izključno delavsko naselje brez vsake industrije, danes pa je tu veliko obrtniških servisov in delavnic. Ljudje so prav ta kraj pogostokrat zamenjavali z Mostami, misleč, da so Moste tam, kjer je bil nekdaj sedež občine Moste - Polje, čeprav ta vas leži kar kak kilometer proti Zalogu.

Nekoč so bili kmetje z Vodmata (starega dela) pogosto furmani pri prevozu tovorov, ki so iz Ljubljane šli po današnji Šmartinski cesti v Šentjakob in dalje na Štajersko. Niso pa bili udeleženi pri tovorjenju iz Zaloga v Ljubljano. Ob speljavi dolenjske železnice je proga ta Vodmat prepolovila in kasneje vplivala tudi na njegovo upravno ureditev ter na velike pozidave, ki so se v starem delu širile predvsem kot osrednji bolnišnični del Ljubljane. Tudi kompleks vojaških bolnišnic je ležal tu.

Vodmat se v najzgodnejši dobi omenja v zvezi z ljubljanskimi Spanheimi in njihovimi daritvami župniji Šentpeter, ustanovljeni leta 1161. Ta vas je bila prva vas vzhodno od tega verskega središča in zato naravni del gospostva, ki je izviralo od te cerkve. Po ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1461 pa se že tudi tu pojavijo škofijske posesti. Leta 1496 urbar izkazuje posest ljubljanskega vicedoma (posest Mesta) in njihov dvorec. Okoli leta 1500 ima tu največje posesti škofija, ljubljanska komenda, vicedom in cerkev sv. Petra. V tem času se je na tem prostoru uveljavila ljubljanska škofija in marsikatero posest odvzela cerkvi sv. Petra. Ta je z ustanovitvijo ljubljanske škofije hitro nazadovala in to se je poznalo tudi pri zemljiškemu lastništvu. Tako se leta 1517 tu omenja le ena njihova huba, večja škofijska posest pa leta 1539. Takrat se na Vodmatu omenjajo tudi posesti nekaterih ljubljanskih meščanov. Ves čas 15., 16., in 17. stoletja, pa tudi še kasneje, so tukajšnje posesti v največji meri cerkvene.