Glasbenica bom, je prvič presenetila

Besedilo: Igor Kavčič
sobota, 24. februar 2007 / 05:00

Jeseničanka (trenutno živi v Kropi) Urška Pompe je prejela nagrado Prešernovega sklada.

Kam ob mnogih nagradah doma in v mednarodnem prostoru, ki ste jih v zadnjih desetih letih prejeli za svoje skladbe, uvrščate zadnjo med njimi, nagrado Prešernovega sklada?

»Slednja se z drugimi nagradami ne more primerjati. Gre za ugledno nagrado, ki nosi spoštljivo Prešernovo ime in ni tekmovalnega značaja, kot so bile tiste, ki sem jih prejela doslej. Nagrada je tudi lepa spodbuda za nadaljnje delo.«

Se je vaša skladateljska pot, kakršno poznamo danes, začela ob študiju in po njegovem uspešnem zaključku na ljubljanski Akademiji za glasbo, ki ste ga obogatili s študentsko Prešernovo nagrado, ali gre vaše skladateljske korenine iskati že v vaših ranih glasbenih letih?

»V jeseniško glasbeno šolo sem stopila zelo pozno, tako pozno, da je sprejemna komisija menila, da sem že prestara. Kljub temu so me preizkusili in se tudi premislili. V svoj klavirski razred me je sprejel Drago Ažman. Tri leta so hitro minila in najbrž sem po dveh letih vse na šoli presenetila z odločitvijo, da se bom vpisala na Srednjo glasbeno in baletno šolo v Ljubljani. Moja odločitev je bila rezultat obiska informativnega dneva v omenjeni šoli, kjer so pripravili krajši koncert in le-ta me je tako navdušil, da sem se odločila, da bom tudi sama nekoč postala del tega. Predstavil se je namreč klavirski trio in spominjam se, da se mi je zdela glasba nebeška, nepopisno lepa. Doma nisem imela stika s klasično glasbo in me je ta zato najbrž takrat še bolj pritegnila. A pot do nje je bila dolga.

Vpisala sem se na teoretski oddelek, saj tri leta klavirja seveda niso bila dovolj, da bi ga vzela za glavni predmet. Kot glavni predmet sem klavir vpisala čez dve leti in na koncu opravila dve diplomi, teoretsko in klavirsko. V meni sta se vseskozi, tudi po končani diplomi iz kompozicije, prepletali želji po ustvarjanju in poustvarjanju. V Budimpešti sem veliko igrala, saj sem poleg kompozicije in solfeggia vpisala komorno igro na Franz Liszt Akademiji in imela priložnost delati z vrhunskimi izvajalci in profesorji. Čudovita in neponovljiva izkušnja. Med zadnjim letom študija v tujini sem v Cankarjevem domu v Ljubljani na koncertu z angleškim čelistom igrala glasbo J. S. Bacha in lastne skladbe.

Za pomoč pri tem sem zelo hvaležna takratnemu jeseniškemu županu Brudarju. Šele, ko sem se pred desetimi leti vrnila v Slovenijo, sem vadbo in posledično igranje opustila, ker na dveh stolih nisem mogla udobno sedeti. Seveda pa me je ustvarjanje tudi mnogo bolj pritegnilo kot poustvarjanje. Čutila sem, da se na ta način veliko bolje izrazim.«

Po akademiji ste v devetdesetih obiskali kar nekaj mojstrskih tečajev kompozicije pri priznanih profesorjih v Švici, Franciji, Avstriji, na Madžarskem … odločili pa ste se tudi za podiplomski študij v Budimpešti. Kaj vas je pritegnilo na evropski vzhod, bogata madžarska glasbena tradicija, predvsem profesorji, mogoče celo madžarski ljudski melos?

»Skladatelja Bartok in Kodaly. Madžarska glasbena govorica mi je bila zelo blizu in začutila sem, da bi bil to lep začetek moje glasbene poti. Podprl me je tudi moj prof. na ljubljanski akademiji Dane Škerl, ki mi je bil tekom študija v močno oporo in mi je pravzaprav odprl vrata v svet kompozicije. Pisal je prijatelju, uglednemu profesorju kompozicije na budimpeštanski akademiji, kjer sem novembra 1992 predstavila svoja takratna dela. Domov sem se vrnila navdušena in prepričana, da naslednje leto začnem podpilomski studij. Dve leti sem delala noč in dan, v njihovi bogato založeni notni knjižnici spoznavala glasbeno literaturo, njihovo glasbeno tradicijo, njihov jezik, poslušala ogromno vrhunskih koncertov, vaj, spoznavala odlične madžarske glasbenike. Zanimivo je, da sem tam dobila tudi precejšnjo podporo, veliko ljudi mi je pomagalo, saj sem bila prvo leto brez štipendije, oprostili pa so me šolnine. Po dveh letih sem šla dalje, po priporočilu skladatelja Kurtaga sem študij kompozicije nadaljevala v švicarskem Baslu, a hkrati v Budimpešti še vedno nadaljevala študij komorne glasbe. Madžarska je s svojo tradicijo, kulturo, odkritosrčnimi ljudmi, strogimi, ki znajo grajati, a tudi pohvaliti, nekaj posebnega in hvaležna sem, da sem bila lahko del tega.«

Zdi se mi, da je prav študij v Budimpešti močno vplival na vaš prihodnji razvoj …

»Madžarska leta so bila polna izkušenj, novih pogledov, znanj, spoznanj in seveda je vse to vplivalo na moj razvoj. Tako kot je kasneje Basel in potem izkušnja mojstrske poletne sole Royaumont, blizu Pariza. Vse te izkušnje so pomembni kamenčki v mojem ustvarjalnem mozaiku.«

Nekoliko bolj ste dejavni pri komponiranju skladb za komorne zasedbe, zanimivo, da največkrat za pihala, tudi za godalne sestave, manj pa za klavir, vaš osnovni inštrument …

»Pravzaprav se je res nabralo precej godalnih del, pihalna so predvsem v zadnjem času. Skladb za klavir res ni veliko, a zagotovo še pridejo na vrsto. Dela nastajajo glede na želje in naročila. Že kot študentka na ljubljanski Akademiji za glasbo sem napisala dve orkestrski deli, leta 2000 sem napisala simfonični stavek, ki ga nisem dala v javnost, lani pa sem na željo dveh izvajalcev napisala skladbo za dva saksofona in orkester. Komorna glasba me sicer bolj privlači, ker ima več možnosti za intenzivno sodelovanje z izvajalci, več časa in možnosti za vaje, za razumevanje skladbe, za intimo in odprtost glasbene govorice, za medsebojno glasbeno bogatenje.«

Blizu vam je tudi komponiranje vokalnih skladb in priredb … če se ne motim, sta bili dejavni tudi na zborovskem področju v Radovljici …

»Imam zelo lepe spomine na komorni zbor Hozana iz Radovljice. Skupaj smo se marsikaj naučili.«

Že od leta 1997 ste profesorica solfeggia na Akademiji za glasbo. Kako združujete vaše delo na akademiji s kompozitorskim delom …

»Solfeggio je združba celotnega znanja teorije, kontrapunkta, harmonije, glasbene zgodovine, oblikoslovja, ki pa poleg tega nujno zahteva še sposobnost takojšnje slušne zaznave. Predavanja sem usmerila v proces stilno slušne prepoznave glasbene govorice, pri katerem uporabljam veliko obstoječe evropske glasbene literature. Tako sem prisiljena vaditi uho tudi na drugačen način. To mi pa seveda pomaga pri aktivnem poslušanju sodobne glasbe, poslušanju zvokov, ki me obdajajo, pri razmišljanju. Vsekakor s predavanji ostajam aktivna, če pa je odziv slušateljev spodbuden, mi to daje tudi svež zagon pri lastnem delu.«

Kaj imate trenutno v delu?

»Skladbo za moški kvartet in mezzosopran ter skladbo za sopran in orkester. Obe sta prijeten ustvarjalni izziv.«