Malo posta tudi Cerkvi ne bi škodilo

Začel se je post 2007. Ob tem se sprašujemo, kaj nam ta starodavna preizkušnja danes sploh še pomeni. In komu je namenjena? Vsem, le tistim, ki pripadajo Jezusovim cerkvam ali tudi - Cerkvi sami?

»Resnično, povem vam: Bogataš bo težko prišel v nebeško kraljestvo. In spet vam povem: Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« (Mt 19, 23-24) Ko prebiram evangelij po Mateju, se sprašujem, komu so (bile) te besede pravzaprav namenjene. Izrekel jih je Jezus svojim učencem. Ti pa so po njegovi smrti na križu postali učitelji, zavezani širjenju njegovega nauka. Ustanova, ki so jo zasnovali in ki naj bi bila namenjena zemeljskemu usmerjanju človeka na pot, ki vodi v nebeško kraljestvo, pa je v poznejših stoletjih postala tako bogata, da bi po besedah njenega ustanovitelja samega lažje prišla kamela skozi šivankino uho, kakor ona sama v kraljestvo, katerega zemeljska izpostava naj bi bila …

No, zna biti, da si podpisani v svojih skromnih zmožnostih umovanja Jezusove besede napačno razlagam. A kaj hočem: od Trubarja in Dalmatina sem je Slovencem omogočeno in dovoljeno, da kar sami beremo knjigo vseh knjig, z razlago cerkvenega učiteljstva ali brez nje. In se sprašujemo, ali so bile navedene besede namenjene le tedanjim ljudem ali tudi sodobnim. Veljajo le za posameznike ali tudi za kolektivne osebe, kakršna je, denimo, Cerkev? Natančneje: Rimskokatoliška cerkev v Sloveniji na začetku posta 2007. Tvori jo kak poldrugi milijon posamičnih oseb, ki so vseh vrst, od plemenitih do manj žlahtnih, mnoge poznam in cenim. In prav od teh – ne le od kakih nepoboljšljivih brezvercev – sem v zadnjem času slišal ugotovitev, ki jo povzamem takole: »To, kar si Cerkev privošči zdaj, je pa že preveč!«

In če ne bi tako ugotavljali tisti, ki so »in«, bi tega ne pisal, rdečih napadov na institucijo v črnem sem se naveličal že v prejšnjem režimu. Odkar smo v novem, je bila Cerkev glavni kritik tistih, ki so v t. i. tranziciji obogateli. A kdo je v njej obogatel bolj kot Cerkev sama? V poldrugem desetletju je postala največji denacionalizacijski bogataš. Že res, da predvsem na račun tega, ker ji je bilo vrnjeno, kar je pred 2. sv. vojno in revolucijo njeno že bilo. In ob to se večina niti ne spotika. Bolj so tudi mnoge vernike zmotile poteze, s katerimi gre Cerkev čez mejo dobrega okusa. Ko, denimo, skozi usta svojega bankirja napove, da bo nemara kmalu tudi ona gradila igrišča za golf. Za koga? Za tiste, ki verujejo v nebeško kraljestvo, najbrž ne, njih se taki bogataški poligoni tako ali tako ne tičejo. Zadene pa jih, ko bi šli radi tako kot v rdečih časih na otok sredi narodne ikone malo pozvonit in si kaj zaželet, a morajo po novem za ta skromni namen odšteti tri evre. Ustanovi, katere premoženje je ocenjeno na več kot 300 milijonov evrov, pri čemer so upoštevani le lastninski deleži v podjetjih in nepremičninah (gozdovih), brez objektov sakralne dediščine, ki naj bi jih z dohodki od svojega kapitala vzdrževala in so, hvala Bogu, neprecenljive vrednosti (in niso naprodaj).

Čisto človeško in razumljivo je, da ima nekdo po polstoletnem stradanju povečan apetit. Če se zaradi tega preobje, pa spet ni dobro. Takrat potrebuje post, postopek, v katerem je naše ljudstvo izučila prav Cerkev. V teh dneh, ko smo ravno na začetku posta 2007, bi kazalo na to spomniti vse, ki v predpostnem času in tudi sicer preveč jemo in pijemo. Med te se, rad priznam, uvrščam tudi podpisani. Toliko let sem že na tem svetu, da sem sam doživel čase, ko smo jedli še zelo skromno in posta nismo niti potrebovali. Potem so prišla leta in desetletja, ko se je spodobilo, da v mesecih okoli nekdanjega posta vsak požre vsaj eno sindikalno polovico kralja živali doline šentflorjanske. A tudi za to je prišel račun. Nezmernost pri hrani in pijači se je pokazala v krvni sliki: preveč škodljivega holesterola, preveč maščob, povišan sladkor … Odtlej nam post nalagajo zdravniki, duhovnikov v rečeh, ki se tičejo zemskih užitkov, tako ali tako nihče več ne posluša. Če pa ti osebni zdravnik napove možnost predčasnega odhoda v nebeško kraljestvo, se človek zamisli in se nato, čeprav sprva čemernega obraza, v svoje dobro ukloni …

»Kadar se postite, se ne držite čemerno kakor hinavci; kazijo namreč svoje obraze, da pokažejo ljudem, kako se postijo. Resnično povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil.« (Mt 6, 16-18) To so Jezusove besede, iz prevratnega Govora na gori. Ta je tako visok, da mu človek zmeraj znova prisluhne in z njim načelno soglaša, da bi se po njem ravnal v svojih dejanjih – to je pa bolj težko. Tako smo navezani na zemeljske dobrine, da vsaka odpoved prikliče na obraz čemerni izraz. Zdi se, da je Jezusova cerkev v tem ravno tako šibka, kakor smo šibki smrtni posamezniki, ne glede na to, ali ji pripadamo ali ne. A izziv, izrečen na gori, ostaja. Nagovarja tako posameznika kot institucije, ki jim pripada. Zna biti, da tudi država in Cerkev nista izvzeti. Zmernost v uživanju zemeljskih dobrin je slej ko prej lepa čednost.