Moste (2)

Po drugi svetovni vojni je sledil nagel razvoj industrije: zrasle so nove tovarne, toplarna, železniška tovorna postaja in drugo. Z industrializacijo se je pospešeno razvijala urbanizacija, zlasti z gradnjo novih stanovanj ob Kajuhovi in Zaloški cesti. Največji kompleks stanovanjskih gradenj je dobil ime Fužinsko naselje, čeprav stoji v Mostah. Vse to je Moste kot prvotni pojem zaključene celote popolnoma izbrisalo, posebej še s priselitvijo novih naseljencev iz krajev nekdanje Jugoslavije. Od prvotne vasi je ostalo le okoli 35 hiš, ki jih domačini še prištevajo k Mostam. Tri hiše, katerih večji del se stiska ob Ljubljanici in cesti, imenovani po pisateljici Miri Mihelič, pa so kljub popolnoma mestnemu okolju ohranile še nekaj kmečkega videza. Kmetij in živine pa nimajo več.

Pred vojno je bilo v Mostah sedem gostiln: Pri Marenčetu, Pri Trčku, Zakotniku, Pri Amerikancu, Bajcu, Erbežniku in Sedmici. Najbolj znana je bila gostilna "Pri sedmici" (7), ki so ji običajno rekli kar Zigmar, po hišni številki sedem ali Beruš. Ta gostilna, in tudi druge, so bile cilj številnim ljubljanskim izletnikom, ki so se na nedeljske izlete vozili s tramvajem do Sela, nato pa šli peš do Most ter na Fužine in v njihovo okolico. Gostilna Sedmica je bila postavljena že leta 1885 in je obratovala vse do leta 1943, ko so Nemci vso družino, razen gospodinje zaprli in se sami naselili v njej. Po vojni je bila sprva v njej menza oficirjev JLA, nato pa družbena gostilna do leta 1962. Hiša, in še kup drugih je bilo podrtih leta 1979 ob gradnji novih stanovanj. Od starih gostiln je na istem kraju in ob večkratno spremenjenem imenu ostala le gostilna Anžič. Zanimivo je, da prve gostilne, ki so bile nanovo odprte po nasilni ukinitvi leta 1947, iz ideoloških razlogov niso smele nositi imena po lastniku gostilne, temveč popolnoma drugo. Tako se je gostilna Anžič ob odprtju leta 1932 imenovala gostilna "Pri Marički", po vojni "Na razpotju" in šele kasneje so lahko gostilno poimenovali po domačem priimku.

Med obema vojnama je bilo tu ustanovljeno Gasilsko društvo Moste in sredi vasi postavljen gasilski dom. Ustanovljen in postavljen je bil tudi Prosvetni dom, v katerem so prirejali igre, družabne večere, telovadne nastope in drugo. Poslopje stoji še sedaj in v njem je na vogalu Zaloške in Kajuhove ceste trgovina Mercator.

Pred vojno je bil tukaj zelo znan obrtnik Albin Goršič, ki je imel Gumikliniko ob Zaloški cesti. Znanje za obnovo avtomobilskih in ostalih gum je prinesel iz Amerike, kjer je bil več let izseljenec. Njegovo obrt so potomci nadaljevali še po vojni in jo nadaljujejo vse do danes. V vasi je bil zaradi žganjekuhe znan gostilničar Zakotnik na prostoru, kjer danes stoji gostišče Portal.

V predelu med Mostami in Fužinami je dolga leta stal goniometer letališča Polje, ki je usmerjal letala.

V Mostah je bil velik praznik ob vaškem žegnanju, ki je bil na svetega Jakoba dan - 25. julija. Kuzla (psica) je bila simbol tega vaškega praznika in zato obdarovana s kostmi. Takrat so v gostilni Sedmica pekli krofe in vsak gost ga je dobil zastonj.

Po drugi svetovni vojni so bili ti predeli tako kot ostali razdeljeni na krajevne ljudske odbore, ki so nekako pokrivali nekdanjo občino in bili združeni v njej. Do leta 1961 so bile Moste samostojna občina. Z združitvijo občin Ljubljana-Polje in Ljubljana-Moste leta 1961 pa je postala samostojna občina Ljubljana Moste-Polje vse do 31. decembra 1994, ko je prešla v Mestno občino Ljubljana. Pred ukinitvijo je po ljudskem štetju imela 72.082 prebivalcev in pokrivala 152 kvadratnih kilometrov površine. Pojem nekdanje vasi Moste pa se je popolnoma zbrisal, se preselil in poistovetil s krajem med Kajuhovo cesto in dolenjsko železnico in ne tam, kjer stoji. Mostam je med obema vojnama svoj veliki pečat dal župan Josip Oražem, ki je bil poleg župana še velik gradbenik s svojo opekarno, peskokopom in drugim. Med tedanjimi župani Dravske banovine je bil vzor župana kot dobrega gospodarstvenika.