Podarjeno za vedno

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 20. februar 2007 / 05:00

Ti nisi več najina hči, ti si pokvarjenka, kurba, razočarala si naju. Izdala si najine načrte, upanja, najin trud.

Moj prijatelj Franček Bohanec me pri mojih »usodah« zmeraj opozarja, naj jih poskušam razumeti skozi okolje in način življenja, ki ga doživljajo. Včasih je to težko, ker lahko zapišem le tisto, kar mi je kdo pripravljen povedati. Vsakič pa moram imeti pred očmi dejstvo, da sem bolj kot ne zapisovalka življenjskih poti tistih, ki so pripravljeni o sebi spregovoriti na glas. Velikokrat, ko me kdo pokliče, se zgodi, da mi na koncu pogovora reče, da naj še malo počakam, da še ni tako hudo, da še ni prekipelo, da je še upanje, da se bodo stvari uredile same po sebi. Velikokrat se sprašujem, zakaj nam je bilo dano toliko moči, da lahko v nedogled prenašamo trpljenje, maltretiranje, zaničevanje. Zakaj, za vraga, se moramo ob poniževanjih zmeraj znova pobirati s tal z upanjem, da do tega ne bo več prihajalo?

Še po petnajstih letih, odkar pišem Usode, se mi vsakič pojavlja na desetine vprašanj, na katere ne znam odgovoriti.

Danes bom začela pisati zgodbo o Nataši. Spet o ženski, bo kdo zavzdihnil. Ja, spet o ženski! Zanimivo se mi zdi, da odstotek žensk, ki so doma trpinčene, nenehno narašča, hkrati pa imamo tudi občutek, da so ženske tiste, ki s svojo samozavestjo preplavljajo svet.

Bo že držalo, je pritrdila tudi Nataša.

»Večina pozabi še dodati, da je domala vsaka ženska rojena igralka. V službenem okolju sem tudi jaz igrala uspešno poslovno žensko, imeli so me za ljubečo ženo in nikomur ni padlo na pamet, da je v resnici kaj drugače,« je še nadaljevala, medtem ko je na hitrico spravila v kot nekaj stvari, da sva se sploh lahko usedli v njenem skromnem stanovanju.

Nataša ima za seboj že dobra štiri desetletja. Nekoč je imela na videz vse, danes nima nič. Ima pa otroka, ki sta ji ostala po ločitvi.

»To pa je tudi vse, kar si želim,« je dejala, preden se je udobno namestila med hlačami in puloverji najmlajšega, ki se je igral na drugem koncu sobe.

Sama je imela lepo otroštvo. Bili so urejena družina, ničesar jim ni manjkalo. Edini črni oblak, ki se je včasih zgrnil nad njihovo hišo, je bila stara mama, ki svoje snahe, Natašine mame, ni nikoli marala. Oče se obema ženskama ni znal postaviti po robu. Enkrat ga je ena povlekla na svojo stran, drugič druga.

»To so bili edini trenutki iz moje mladosti, ki jih ne maram. Obe, tako mama kot babica, sta bili spletkarski in sta znali obračati očeta »na ražnju«. Na srečo sva potem naredili red s sestro, vendar šele takrat, ko sva odrasli in sva se naveličali večnih intrig in igric,« nadaljuje Nataša.

O tem, zakaj se je sredi uspešnega študija, ko se ji je obetala kariera celo v tujini, zaljubila v Marjana, si še sama ne zna razložiti.

»Bil je močan moški. Z odločnim karakterjem, rad je imel prvo in zadnjo besedo in to mi je bilo všeč. Očitno sem iskala očetovo nasprotje, ker se mi je zdelo, da moško cincanje prinese družini več slabega kot dobrega. Marjan je bil večni študent. Nenehno je delal načrte, kaj vse bo počel, menjal je fakultete in sanjaril o neki izjemni karieri, ki ga bo nekoč prinesla na vrh. To njegovo večno iskanje lastnega »jaza« mi je bilo po svoje nerazumljivo, zlasti še, ker se mi je zdelo, da se ne ujema z njegovim možatim nastopom, z odločnostjo, ki jo je kazal na vsakem koraku. Toda, ko je človek nor in zaljubljen, ne misli na take malenkosti,« reče grenko.

Nataša je sredi četrtega letnika zanosila. Ker je bila iz verne družine, ji vest ni dovolila, da bi šla splavit. Starša sta ji, zgrožena zaradi njenega stanja, obrnila hrbet. Ti nisi več najina hči, ti si pokvarjenka, kurba, razočarala si naju. Izdala si najine načrte, upanja, najin trud.

»Ni bilo lahko poslušati lastnih staršev, ki so me s tem, da so pokazali obraz, ki ga nisem poznala, postavili pred zid. Če bi oni reagirali drugače, če bi mojo nosečnost sprejeli, če bi mi še naprej nudili topel dom, potem se moje življenje ne bi obrnilo tako, kot se je. Nekega lepega dne sem torej ostala na cesti, brez vsega, le s štipendijo, ki pa ni zadoščala za normalno življenje. Ni mi kazalo drugega, kot da se preselim k Marjanu. In to je bila prva velika napaka, ki sem jo naredila. On je na moj korak gledal z drugimi očmi: čutil je, da sem sklonila glavo, da sem priznala svoj poraz, da sem mu s tem, ko sem ga prosila za zatočišče, dala vedeti, da je on gospodar, da ima on večjo moč od mene. Ni bilo dolgo, ko sem počasi ugotovila, da sem prišla z dežja pod kap …«

Marjana je sicer videla v povsem novi luči: njegovo moško obnašanje je dobilo pridih nasilja in njegovo večno beganje od ene fakultete do druge je razkrilo, da se v ozadju skriva razvajen otrok, ki sta mu starša nudila vse, le neke normalne ljubezni ne.

»Toda bila sem mlada, nebogljena, strta in ranjena. Vsak lep pogled, topla beseda, vsak trenutek, ko sem slišala kaj nežnega, mi je bil dobrodošel. Hlepela sem po njegovem varstvu, ki sem ga sicer dobila, vendar le, če sem bila hm … kako naj rečem? ... »pridna«. Kakor hitro sem pokazala, da sem tudi jaz človek s svojo glavo, sem naletela na jezo, trmo. Ni mi bilo lahko. Tolažila sem se, da bo bolje, da tako ne more iti več naprej …«