Še enkrat: Zasebno javno zdravstvo

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / torek, 13. februar 2007 / 06:00

V Gorenjskem glasu dne 19. januarja 2007 sem, spoštovani g. Franc Grošelj, prebral vaše poglede na Zasebno javno zdravstvo. Tema je nedvomno aktualna, saj smo priča pospešeni privatizaciji zdravstva in sprejemanju novega zakona s tega področja. Glede na to, da ste se podpisali kot »dr. med., spec. spl. med.«, bi bilo pričakovati, da gre za prispevek strokovnjaka. Namesto tega ste takoj zaigrali na politične strune in Gibanje za ohranitev javnega zdravstva v Sloveniji na mah definirali za politično gibanje nekaterih krogov(?), ki želijo ohraniti staro obliko javnega zdravstva.

To, da se vas sooča z dejstvom, da ste šli v zasebništvo predvsem zaradi želje po dobičku, boste morali sprejeti kot dejstvo. Povejte mi en sam razlog, zakaj bi zdravnik šel v zasebništvo (razen denarja, seveda), ki bo vzdržal logično zdravorazumsko presojo?

Če vas vodi predvsem želja pomagati ljudem, opravljati svoje poslanstvo kot zdravnik, izboljšati zdravstvene storitve itd., zakaj se torej ob tem želite ukvarjati še z nabavo, torej izbiro, prevozom, montiranjem in plačilom vse zdravstvene opreme in materiala, oblačil in obutve, računalniške opreme, grelnih in prezračevalnih naprav, pohištva, elektronskih naprav, s svetilnimi telesi, čistilnimi sredstvi in tako v neskončnost? Zakaj se ob tem želite ukvarjati s finančnimi zadevami? Teh je veliko tudi, če najamete računovodski servis, sicer vas bodo okradli. Zakaj želite zapravljati čas z vsemi mogočimi serviserji in ponudniki storitev, ki jih kot zasebnik nujno rabite? Za vse našteto rabite čas in seveda denar, tako ali drugače, če delate sami ali če naročite storitev.

Zato nehajte pleteničiti o nekakšnem človekoljubju, predanosti poklicu, želji pomagati ljudem. To delajo zdravniki brez meja in njim podobni kot člani humanitarnih organizacij. Pa ne v Sloveniji, ampak po najbolj odročnih in nevarnih koncih tega planeta. To kot primarno dejavnost delajo tudi neštevilni zdravniki v našem javnem zdravstvu, s predanim delom za pacientovo zdravje, z iskanjem sleherne možnosti, da se človeku pomaga – tudi če imajo zaradi tega težave z direktorji. To so tisti, za katere želimo, da bodo še naprej delali tako in tam, kot so doslej.

Razumite vendar, da vam nihče ne očita, da vi zasebniki ne delate v dobro ljudi, da jim ne pomagate. In tudi ne, da niste potrebni kot dopolnitev javnemu zdravstvu. Ampak s tem, ko ste dali prednost denarju pred Hipokratom, ste sami sebi sneli avreolo posvečenega humanitarnega poklica. Verjamem, da so tudi med zasebniki izjeme, generalno pa so vaše storitve ob enaki ceni slabše v primerjavi z javnim zdravstvom in precej dražje ob enaki učinkovitosti in tretmaju pacienta.

Storitve vas zdravnikov zasebnikov v privatnih ambulantah so mnogokrat slabše od storitev v javnem zdravstvu zato, ker se morate, kot sem zgoraj navedel, ukvarjati s celo vrsto drugih opravil. To vam seveda jemlje čas za opravljanje osnovnega poklica. Tudi če delate polni ordinacijski čas, ste zaradi obstranskih dejavnosti preobremenjeni in zato potencialno preutrujeni, nezbrani, živčni, zaskrbljeni ... Med ordinacijskim časom opravljate nujne postranske zadeve. To gre na račun pacientov. Zato mnogi izmed vas zaposlujejo oz. najemajo druge zdravnike. Seveda ne zaposlujejo boljših od sebe, temveč slabše, z manj prakse, manj usposobljene, po možnosti začetnike – so pa cenejši. Zaradi denarja čedalje bolj tudi zdravnike iz manj razvitih držav. Pa smo v situaciji, ko smo pacienti deležni pomoči s strani »druge lige« zdravnikov, ker se »prva liga« ukvarja z »biznisom«. Na pacientih se »špara« in se tako javna sredstva namenjena zdravstvu prelivajo v zasebne žepe.

Znano je, da je pohlep mnogo bolj razširjena značajska oblika, kot je človekoljubje, tudi bolj kot poklicna morala. To pa v tako delikatni dejavnosti, kot je zdravstvo, zbuja skrbi. Ali se boste še naprej permanentno usposabljali, če boste to sami plačevali? Ali boste kupovali vso potrebno strokovno literaturo, ali boste redno vzdrževali in zamenjevali dotrajano zdravstveno opremo? Ali se boste uspešno upirali farmacevtskim agentom, ki se znajo kar primerno »zahvaliti pridnim« zdravnikom. Veste, po vseh javnomnenjskih raziskavah o korupciji na Slovenskem, je zdravstvo že doslej bilo v samem vrhu. V takšnem zasebništvu in takšnem koncesionarstvu se bo le še nesluteno povečalo. Kaj naredi pohlep smo se prepričali v odisejadi z operacijskimi mizami. Tam se je na najbolj krut, necivilizacijski in do zavrženosti nečloveški odnos in sprijena morala požrešnosti izkazala v vsej svoji razsežnosti. In kdo je protestiral – samo zdravniki javnega zdravstva, vas in vašega združenja ni bilo slišati. Ja res je, to se je zgodilo v javnem zdravstvu, ampak izključno zaradi udora zasebnih interesov, zaradi grabežljivosti.

Seveda so del zasebnega zdravstva tudi zasebne zdravstvene ustanove, ki so zelo uspešne in tudi priznane. Take, ki zaposlujejo tudi vrhunske strokovnjake, kjer so zdravniki osredotočeni na svoj osnovni poklic, se posvečajo pacientu, ker zaradi velikosti in organiziranosti ustanove drugi skrbijo za obstranske dejavnosti in zagotavljajo primerne pogoje za delo. Seveda pa poslujejo strogo po ekonomski logiki. Cene storitev so visoke. Zdravniki so prisiljeni ustvarjati denar, zdravje se pojmuje zgolj kot ekonomska dobrina, ki je le stvar vsakega posameznika, pacient je zreduciran s človeka na obravnavani primer. Temeljni princip: kolikor imaš denarja, toliko boš deležen zdravljenja oz. če zavarovalnica krije, dobiš, sicer plačaj sam, če zmoreš, ali pa pojdi drugam. V ospredje prihaja drugačna morala, morala katere osnovna vrednota je dobiček, ta upravlja in vodi vse. Vi in zavarovalnice ste le opredmetena oblika te iste morale. Zato so žal minili časi, ko je pacient bil predvsem Človek. Je sicer stroga profesionalnost, vendar brez človeške duše, brez solidarnosti, brez pristne človečnosti, brezčutna ekonomika. Tudi če je pacient deležen res dobre obravnave, je takšno zdravljenje mnogo dražje, ker pač vsi tisti zasebniki želijo zaslužiti – saj to je bistvo zasebne pobude, mar ne?

Tudi kontrola nad opravljanjem zdravstvenih storitev bo bistveno slabša. Le poglejte, kaj se dogaja v znanih primerih, ko se vsi organi kontrole izgovarjajo eden na drugega, češ da nihče nima pristojnosti. Na področju zasebnega zdravstva je to še slabše. V javnem zdravstvu so vsaj vodje zdravstvenih domov tisti, na katere lahko naslovimo pritožbe, so nekakšne komisije za pritožbe, pri zasebnikih pa bomo pacienti tavali od Poncija do Pilata.

Me prav zanima, koliko zdravnikov bi se odločilo za zasebništvo, če bi morali sami zgraditi ustrezne ambulante in biti pravi zasebniki z vsem, kar iz tega sledi. Ali bi tudi vi, g. Grošelj, bili zasebnik, če ne bi bili koncesionar in tako prikladno pripet na javno-zdravstvene denarne jasli? Če bi se morali sami postaviti na lastne noge in si tudi sami pridobiti paciente, ki bi vaše storitve plačali iz lastnega žepa ali pa bi jim morali za vsako storitev, ki jo krije zavarovalnica narediti predračun in dejanski obračun stroškov in ga izstaviti pacientu, biti deležni kontrole s strani zavarovalnic za sleherno zdravstveno storitev, kot je to marsikje v belem svetu?

Tako vam pa ta grda politika omogoča, da ste zasebnik na izviren tranzicijski način, kot se je to že zgodilo v gospodarstvu. To možnost ste kot eden izmed najbolj »sposobnih« zagrabili z obema rokama. Tako pač je! Vendar ne zahtevajte, da vas ob tem imamo za poštenjakarje, in človekoljube, ki jih neznansko skrbi zdravje prebivalstva, ki ste predvsem predani svojemu poslanstvu in zanj živite, tisti denar pa pač poberete, da ne gre v nič.

Edvard Gruden