Jože Mrak

Eden redkih, ki je živel v Dolini miru

»Saj nič ne vem, pa nobena pomembna oseba nisem,« je dejal Jože, vendar so njegove živahne oči mežikale in vedela sem, da ne misli resno. Pa tudi ni tiste vrste človek, ki bi se po nepotrebnem razburjal. Nenazadnje tudi zato ne, ker se je rodil v Dolini miru.

To je tista dolina, kjer so, pred davnimi leti, snemali znani slovenski film z enakim naslovom. Takrat je bil Jože še mlad, komaj je prišel od vojakov.

»Spomnim se še glavnega junaka, tistega črnca, bilo je leta 1956. Domov sem prišel ponoči, sanjalo se mi ni, da je naša hiša polna filmarjev, ki so spali po vseh kotih. Ko zjutraj vstanem, na hodniku zagledam Ježka. Predirljivo me pogleda, še ves matast in zaspan, potem pa zarenči vame, češ kaj pa ti tukaj počneš, od kod si prišel.

Tukaj sem doma, mu odgovorim. Nič več ni kompliciral, skomignil je z rameni in šel naprej, mimo mene. Pozneje pa se je le spomnil name, kot da bi vedel, da sem bil brez denarja. Po njegovi zaslugi sem med snemanjem skrbel za električne kable, ki jih ni bilo malo, da mi je vsaj nekaj kapnilo v žep. Večji del zaslužka sem sicer izročil mami, ostalo pa mi je za cigarete in malico.«

Jože je ohranil glavnega junaka filma v zelo lepem spominu. Zmeraj je bil nasmejan, moral je biti ena dobričina. Žal mu je, da Televizija Slovenija ne predvaja več starih filmov. Doline miru pa sploh že dolgo ni videl. Usodo filmarjev je potem še dolgo spremljal, danes mu je žal, da je večina med njimi že pokojnih.

Ko so v Dolini miru kamere utihnile, je tudi Jože začel iskati novo službo. Najprej se je zaposlil v Šeširju v Škofji Loki. Delo ni bilo lahko. Medtem ko je pral klobuke, je večino delovnega časa stal v vodi. Dobil je hudo vnetje rebrne mrene. Zdravnik ga je poslal na Golnik. Tam ga je zdravil dr. Forlan. Bil je hudomušen možakar. Jožetu, ki ni bil vajen lenarjenja, se je že po nekaj dneh zdelo, da je čil in zdrav. Na viziti pove, da bi šel rad domov.

»Ne bo nič iz tega,« ga zavrne zdravnik.

»Tukaj ni socializem, ampak forlanizem!«

 

Jožetu se je povesil nos, nekaj novega upanja pa je začutil, ko so pripeljali novega bolnika, nekega moškega, na pol živega, z Jesenic. Oddahnilo se mu je, saj je bil prepričan, da bo moral prišleku odstopiti posteljo, ker jih je v bolnišnici kronično primanjkovalo. Pa ni bilo nič iz tega! Jože je ostal v bolnišnici še lep čas, na bolniški pa kar celo leto.

Nazadnje se je vdal v usodo, pa si rekel: »Ej, Jože, mami si dovolj drv pripravil za zimo, denar dobivaš, kaj še hočeš več?«

Čez čas je zamenjal službo, šel v IBI, od tam v Savo, kjer je dočakal pokojnino.

Vmes se je tudi oženil, vendar »šele« leta 1963.

Ženo je spoznal v Kranju, skupaj pa sta si delila radosti in težave 39 let. Prišla je bolezen …

Nekoč mu je osebni zdravnik svetoval, naj gre v Dom. Bolje bo zate, mu je rekel.

Sem res že toliko star, se je spraševal Jože …

»Nisem človek, ki bi cincal v nedogled. Mesec in pol sem čakal, potem sem dobil prosto mesto ravno na svečnico, šest let bo tega,« dobrovoljno zagodrnja Jože.

Prišel je v nov svet, v katerem ni bilo možnosti brkljanja na njivi, kakršno je imel doma. Lahko je sedel pri oknu in gledal druge pri delu.

Doma je bilo vse drugače, pa hišo je naredil, pozneje, ko je bil že upokojen, pa je veliko pomagal na bližnji vrtnariji.

Leta 1996 je bil operiran na hrbtenici, »stara« stvar, ki se je vlekla že več kot dvajset let. Eno leto je bil na berglah, stanje se mu je le počasi izboljševalo, vendar danes že lahko hodi, čeprav s pomočjo palic ...

»V domu je bilo na začetku hudo. Vse me je motilo,« pravi med smehom.

Celo hrane se mu je zdelo preveč na krožniku. Najbolj se je bal, da bo dobil kakšnega osla za sostanovalca.

»Celo življenje sem pošteno živel in upam, da bom tudi zadnje dneve v tej sobi preživel s kakšnim poštenjakom, dobrim človekom,« pove odločno.

Veliko bere, s cimrom Jožetom poslušata radio, da sta na tekočem z novejšimi dogodki.

Najpomembnejše mu je, da je zdrav. Pa tudi to, da bi nekoč imel dovolj denarja. Zato si vsak teden kupi srečko.

»Upati je treba, da se enkrat nasmehne sreča,« pravi na koncu.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Gorenjska / petek, 25. april 2008 / 07:00

Praznik uporništva in samozavesti

Osrednja slovenska proslava ob dnevu upora bo v nedeljo, 27. aprila, ob 13. uri v Begunjah.

Objavljeno na isti dan


Razvedrilo / ponedeljek, 8. junij 2015 / 15:56

Peti v narečju je težko

V Škofji Loki bo v petek že 15. Večer slovenskih viž v narečju. Direktor Radia Sora Marjan Potočnik nam je zaupal, kaj festival prinaša, kako je z leti presegel prvotne okvire pa tudi zakaj bo dal za...

GG Plus / ponedeljek, 8. junij 2015 / 15:50

Nima vsaka župnija otoka

»Delo, ki ga opravljam tu, na Blejskem otoku, opravljam z vero in Božjo pomočjo v slavo Boga, v čast Materi Božji, kraljici na jezeru, in v blagor ljudi,« je jasen blejski župnik dr. Janez Ferkolj, ki...

GG Plus / ponedeljek, 8. junij 2015 / 15:50

Majhni šoli, dragoceni za domača kraja

Dvakrat letno se srečajo učenci in učitelji dveh majhnih šol: podružnične v Kokri in ljudske v Selah na avstrijskem Koroškem. Prva ima deset, druga triindvajset učencev, obe pa sta neprecenljivi za ži...

Kranj / ponedeljek, 8. junij 2015 / 15:11

Razveselili so se novih knjig

Ob zaključku dobrodelne akcije Podarimo knjige so se v Centru Korak razveselili darila pa tudi obiska in sodelovanja, ki vsem veliko pomeni.

Preddvor / ponedeljek, 8. junij 2015 / 15:05

Pohod po Stari tovorni poti

Prejšnjo soboto je bil pohod po Stari tovorni poti, po kateri so nekdaj na Koroško tovorili sol in železo.