Tiste drobne ptice

V Galeriji Prešernovih nagrajencev in v Galeriji Mestne hiše v Kranju so v torek odprli pregledno razstavo del akademskega slikarja in grafika Vladimirja Makuca.

»Pred nekaj več kot šestdesetimi leti nas je Pablo Picasso naučil, kako se da najbolj preprosto narediti skulpturo bikove glave, skombinirajte sedež in balanco starega kolesa,« ob razstavi akademskega slikarja in grafika Vladimirja Makuca, Prešernovega nagrajenca (1979) in nagrajenca Prešernovega sklada (1962), ugotavlja prof. dr. Lev Menaše, umetniški vodja Galerije Prešernovih nagrajencev v Kranju, ki je tokrat skupaj z Galerijo Mestne hiše oživela v znamenju slik, risb, grafik, skulptur priznanega primorskega ustvarjalca starejše generacije. »Makuc nas uči, kako najbolj preprosto narediti skulpturo režeče bikove glave,« ob umetnikovem »režečem biku«, ki je med drugim na ogled na tokratni razstavi, nadaljuje Menaše. Gre za hommage Picassu? »Niti ne, izdelal sem ga zase in imel obešenega nad vratih svoje delavnice, kjer ga je zagledal Lev in se navdušil zanj,« o prvič javno razstavljenem delu razlaga Vladimir Makuc in dodaja, da sta mu od starega kolesa ostala balanca in sedež, pa se je spomnil na Picassovo mojstrovino in na nekoliko svoj način ponovil tudi sam. Sicer pa je bikec oziroma vol eden izmed njegovih značilnih motivov, ki ga spremljajo še iz petdesetih let …, ko se je na neki način zapisal grafiki. Makuc velja za enega od ključnih predstavnikov tako imenovane »ljubljanske grafične šole«, ki je to likovno smer pri nas postavila v sam umetniški vrh. »Trideset let sem delal izključno grafiko, mogoče vmes kakšno risbo, slikati nisem utegnil. V celoti me je zaposlovala grafika, izdelava plošče in potem tiskanje …«

Njegova dela iz tega obdobja so zvečine na ogled v Pavšlarjevi hiši, medtem ko Mestna hiša, razen nekaj grafik iz šestdesetih in sedemdesetih let, gosti predvsem dela iz zadnjega obdobja, v katerega sodijo njegove slike v mešani tehniki (tempera, školjke, pesek, steklene črepinje …) Žena z drvmi, ptice, volički, figure v krajini ... »Mediteranske pokrajine so moj priljubljeni motiv, včasih se usmerjam k detajlom, pokrajina je prazna, na videz brez življenja, spet drugič vanje opazno umestim živo bitje, malo ptico, človeka …,« razlaga Makuc.

V Galeriji Prešernovih nagrajencev na nasprotni strani trga so v razstavišču v pritličju na ogled skulpture, ki jih je Makuc največ ustvaril v osemdesetih letih, kasneje pa, kot je povedal, le še na različnih likovnih srečanjih, kamor so ga vabili, v keramično delavnico v Kamnik pa na Forma vivo v Sečo. Tam je nastajal njegov opus motivike iz solin, pa tudi kamniti kipci. »Tukaj so predstavljeni kamniti okruški, ki so v osnovi delovne skice,« razlaga Vladimir Makuc, kamniti stebrički s stiliziranimi pticami na vrhu pa v tokratni postavitvi delujejo kot celota. Prof. Menaše je kot po tradiciji ob večjih preglednih razstavah, tudi tokrat iz Makučevega opusa izbral več skic in risb, ki v mnogočem nakazujejo osnovne likovne smernice, ki avtorja spremljajo že več kot petdeset ustvarjalnih let. Tokratna razstava nam še enkrat znova potrjuje, da Vladimir Makuc velja za enega najpomembnejših sodobnih slovenskih likovnih ustvarjalcev, ki predstavlja svojevrsten prehod v soustvarjanju tradicije slovenskega intimističnega slikarstva na prehodu iz 20. v 21. stoletje. Danes živi in ustvarja v Ljubljani. Kot je povedal, se v zadnjem času največ posveča risbam in slikam, medtem ko je grafiko tudi zaradi napornih postopkov pri njihovi izdelavi, bolj ali manj opustil. Razstava bo na ogled do sredine marca.