Spomini na gorenjski upor

France Konobelj - Slovenko se spominja zime pred 65 leti, ko se je na zgornjem Gorenjskem začela vstaja proti okupatorjem.

Prejšnji mesec je v Dražgošah potekal spominski pohod in slovesnost, s katerima so se spomnili znamenite Dražgoške bitke. Minilo je že 65 let, kar se je 9. januarja 1942 pričela zasedba Dražgoš in se je bil po tridnevnih bojih Cankarjev bataljon prisiljen umakniti na Jelovico. Dražgoške bitke so se udeležili tudi nekateri jeseniški borci, ki se jih dobro spominja France Konobelj - Slovenko, čigar spomini so še vedno v tistih vojnih dneh. Kot pravi, je dražgoško dogajanje dojel iz pripovedovanja soborcev, ki so v bitki sodelovali in se potem vrnili v jeseniško – Cankarjevo četo na Zabreško planino pod Stol. Ob tej priložnosti je pripravil daljši zapis o tedanjih dogodkih, ki ga v skrajšani obliki povzemamo in ki nazorno predstavlja tedanje okoliščine in dogajanje na Gorenjskem, zlasti v okolici Jesenic. Kot pravi, je opis nastal iz potrebe, da bi lažje razumeli pomen Dražgoške bitke in vseh posledic, ki jih je povzročil nemški okupator, da bi zadušil upor gorenjskega prebivalstva.

»Prvega decembra 1941 nas je bilo dvanajst borcev napotenih v zgornji del Gorenjske. Taborišče je bilo takrat na Mohorju nad Selško dolino. V globokem snegu smo prigazili do Slamnikov na Bohinjsko Belo. Pri Matevžu Volfu, znanem podporniku in aktivistu OF, smo našli varno zavetišče … Razmišljanja nas, borcev, o namenu te poti so bila rahlo zamegljena, načrt za množično vstajo na tem delu Gorenjske sta poznala le Polde Stražišar in Stane Bokal … 14. december je bil določen za začetek množične vstaje in upora. Tega večera se je pri kozolcih pod Potoki zbralo več kot 50 prostovoljcev. Prek Potokov smo se napotili proti Cimpkovemu Rovtu. Toda pri mostu v Ratibovcu nas je čakalo presenečenje. Po železniški progi se je bližala številna nemška kolona, ki jo je vodil žirovniški župan. K sreči nas je zakrila tema, da smo se lahko umaknili nekaj deset metrov od mostu … 15. decembra zvečer naju je z Ivanom Vovkom poklical Polde Stražišar. Povedal nama je, da se bo 16. decembra zvečer na Dovjem zbrala večja skupina prostovoljcev, ki pripravljajo nekatere vojaške akcije, kar naj bi bil uvod v množično vstajo na tem delu Gorenjske. Z Ivanom Vovkom sva se tako 16. decembra zgodaj zjutraj napotila proti Jesenicam. V globokem snegu sva pregazila do Javornika in se nato podala mimo Jesenic proti Dovjemu. Nekaj časa po cesti, del pa tudi po travnikih in nazadnje sva že v mraku prišla na Dovje, kjer sva se ustavila pri Rabičevih. Tu je bil že pravi vojni štab. Domačin Lojze Rabič, izkušen podoficir jugoslovanske vojske, je prevzel iniciativo. Izdelan je bil tudi že načrt akcij, ki naj bi jih izvedli domači uporniki. Tako se je začela vstaja na Dovjem. Ivan Vovk je odšel s skupino do žandarmerijske postaje, kjer jim je uspelo razorožiti komandirja Kacjanko, orožnika sta bila na večerji v gostilni Abruč že prej razorožena. Druga skupina je žagala drevje ob cesti in tako pripravljala zasede, tretja skupina je zažgala cestni most v Belci. Nameravali so zažgati tudi železniško postajno poslopje, pa so si premislili. Lojze Rabič je z Ivanom Vovkom odšel proti nemški postojanki v Mojstrani, da bi jo iznenadila. Toda v postojanki so ugotovili, da se nekaj dogaja … Že s prvim nemškim strelom je bil smrtno zadet Lojze Rabič. Tako je akcija spodletela in skupina se je zatekla v obronke Mežakle …« France Konobelj nato opisuje tudi posledice, ki jih je prinesel poskus upora, saj so Nemci večino upornikov aretirali in jih nekaj tudi ustrelili. Kljub temu so se Nemci morali sprijazniti, da se prebivalstvo tega območja Gorenjske ne bo pokorilo. Gorenjski partizani so se v novih bojih in preizkušnjah kalili, nastala sta dva močna partizanska odreda, Gorenjski in Kokrški, ki sta dokazala, da je Gorenjske neuklonljiva. Vojaško vodstvo je prilagodilo taktiko in našlo novo spodbudo za nadaljnji boj do končne osvoboditve.